Alkohol, »zdravilo«, ki se izkaže za strup ...

»Sem Giuseppe in sem alkoholik.« Tako kot na srečanjih anonimnih alkoholikov se tudi meni predstavi eden od treh sogovornikov, s katerimi se sredi aprila, ki je posvečen boju proti prekomernemu pitju, lotevamo obravnave uživanja alkohola. Giuseppe, Roberto in Giorgia so alkoholiki, kljub temu, da se pijače ne dotaknejo že 14 oziroma 19 in 37 let. »To je bolezen - Svetovna zdravstvena organizacija jo je kot tako priznala leta 1955 - katere se ne moremo rešiti oz. od nje ne bomo nikoli ozdraveli - lahko jo edinole nadziramo. Ko bi podlegli skušnjavi, pa čeprav samo z enim požirkom, bi se znova znašli na kolenih in kdo ve, če bi se lahko spet dvignili na noge ...«

Tržaška anonimna podpora
»Velikih razlik med moškimi in ženskami, mladimi ali starejšimi, laiki in verniki pri nas ni. Vse je zelo odprto, nihče nikogar ne obsoja, nobenih strogih pravil ni, saj bi bila ta za alkoholika omejujoča - vsak dobi zato le nasvet, ni pa obvezno, da mu sledi. Ko bi ravnali kot avtoriteta, bi človeku samo škodovali,« zaupa Roberto, ki o sebi pravi, da je trezni alkoholik, ki z udeležbo na srečanjih pomaga sebi in drugim. Nihče ne išče razlogov, zaradi katerih je kdo v skupini postal alkoholik - teh je ogromno - ampak skušajo izboljšati sedanje stanje. »Vsak se mora naučiti vzpostaviti odnos s samim seboj in z ljudmi okrog sebe, s partnerjem, družbo, kajti kovanje zamer in jeze ... žeja. Bolezen se krepi v tišini in samoti, kot nekakšna spirala: bolj se eden oddaljuje od družbe, več pije - več pije, več je sam. Najlažje je za naše stanje zato kriviti druge.« Z odgovornostjo se vsak alkoholik težko sooča - največkrat so za pitje krivi družina, delovna razmerja in skratka vse, kar nas obkroža. Skupina pa deluje kot ogledalo - kar se je enemu pripetilo, se je tudi drugemu.

Droga s hitrim učinkom
Alkohol je droga s hitrim učinkom - poškodba jeter je namreč šele dolgoročni proces - saj daje zmotno prepričanje, da navsezadnje ni tako nevaren, se pravi, da veliko pred jetri se dotakne možganov, prizna Giorgia. »Ko sem se prvič napila, sem bila prepričana, da sem vsemogočna in nisem vedela, da je bil ta občutek varljiv. Nadaljevala sem 20 let, dokler nisem dosegla popolne katastrofe s poskusi samomora, saj nisem videla rešitve. Alkohol ti najprej ponudi čarobno palico, se pravi zdravilo za vse gorje, potem pa se taisto zdravilo spremeni v strup.«
Giorgia je nehala, ko so bili njeni otroci majhni: danes se zaveda, da je bilo njeno pitje zanje travma, ki so ga danes k sreči premostili.