Ko mora sodnik izbirati med slovensko in italijansko šolo

Žalostno je, ko imata starša popolnoma drugačna pogleda na vzgojo otroka in na noben način ne najdeta skupnega jezika glede osnovnih odločitev v prid mladoletnika. Ko jima je naposled jasno, da se nikakor ne bosta mogla sporazumeti, se obrneta vsak na svojega odvetnika, naposled pa - če se vprašanje ne reši - mora o otrokovi vzgoji odločati sodnik za mladoletne.
Pogost predmet tovrstnih sporov je izbira šole ali vrtca, ta tema pa je še najbolj občutljiva, ko gre za izbiro učnega jezika. Ko se starša ogrevata za šolanje v enem ali drugem jeziku in nihče noče popustiti, mora o tem ravno tako odločati sodnik. O tovrstni sodniški odločitvi je denimo 5. maja z velikim poudarkom poročal južnotirolski dnevnik Dolomiten, novico je povzel tudi Primorski dnevnik: šlo je za otroka ločenih staršev (nemško govoreče matere in italijansko govorečega očeta), ki bo moral obiskovati italijansko osnovno šolo, ker oče ne obvlada nemškega jezika, mama pa je dvojezična. Tako je odločilo bocensko sodišče, sodbo pa so ostro kritizirali nekateri južnotirolski politiki.
Dejstvo je, da se podobni primeri pojavljajo tudi na območju, kjer se stikata in italijansko in slovensko narodnostno območje. V Trstu jih je bilo že nekaj, kaže pa, da odločitve ne gredo vedno v isto smer. Sodniki in strokovnjaki, ki jih sodniki imenujejo, naj bi odločali glede na posamezni primer - torej glede na starša in njune značilnosti ter sposobnosti, na okoliščine, v prvi vrsti glede na otrokove potrebe.
Pogovorili smo se s tremi slovenskimi odvetniki in z enim izmed očetov, ki za svojega otroka zahtevajo šolanje v slovenskem jeziku.
Več o tem v današnjem (sredinem) Primorskem dnevniku.