Tiste zore Ivan Brodvij, ukrajinski duhovnik v Trstu, ne bo nikoli pozabil. »Ura je bila 5.15, prebudil me je telefonski klic iz Kijeva. Prijatelji so mi sporočili, da v mestu razsajajo eksplozije. Na začetku nisem hotel verjeti, dokaj hitro pa smo se vsi zavedali, da ni nikakršen blef, da je vse resnično,« se spominja tragičnega 24. februarja, ko je ruska vojska napadla Ukrajino, najprej pritisnila na vzhodni del države in se dokaj hitro razširila še drugam. Brodvij »zahodnemu svetu« noče nič očitati, ne išče nekoga, ki bi lahko pravočasno predvidel začetek zdaj že skoraj štiri tedne dolgega pekla, ki mu ni videti konca, saj še sam ne bi napovedal takega razpleta: »Sami nismo pričakovali česa takega. Še zdaleč si nismo mislili, da bo prišlo do tovrstnega vojaškega napada.«
Časa ni nikoli dovolj, stalno ga prekinjajo telefonski klici ali skrbi. Utrujenost in napetost, ki sta v zadnjem obdobju postali njegovi vsakodnevni spremljevalki, se mu poznata že v glasu. Dela je veliko. Že prve dni obstreljevanja je v tržaškem semenišču v Ulici Besenghi okoli sebe zbral ukrajinske vernike v Trstu in postal oporna točka solidarnostne mreže. Nemogoče ga je zgrešiti, saj si med obredom nadene rumenomodro štolo, se pravi liturgično oblačilo z barvami ukrajinske zastave, ki pred oči prikliče modrino neba (simbol miru) in zlati lesk pšeničnih polj (simbol razcveta, blagostanja). Maš se je pred rusko invazijo redno udeleževalo približno petdeset posameznikov, je razložil, sedaj pa jih je veliko več. Ob molitvi so takoj premislili, kako pomagati rojakom, ki bežijo iz domovine. Brodvij, ki je sicer tudi župnik za italijanske vernike v Žavljah, je od leta 2016 odgovoren za ukrajinsko grškokatoliško skupnost v Trstu. Gre za Cerkev, ki priznava katoliški nauk in vrhovno oblast papeža, vendar uporablja liturgijo vzhodnega obreda.
Več v današnjem (torkovem) Primorskem dnevniku.