Še v četrtek je kazalo, da se bomo nadležne meje med državama rešili 3. junija, potem si je slovenska vlada premislila in ocenila, da bo vstop na domače ozemlje dovolila le gostom iz držav, ki kažejo spodbudno epidemiološko sliko. Kam se bo uvrstila Italija, za enkrat še ni znano ...
Tega čakanja smo danes vsi že pošteno siti. Daleč največ tisti, ob katerih se je iz dneva v dan znova dvignila železna ali kamnita ovira in jih močno utesnila. Tudi na skrajnem zahodu tržaške pokrajine, v devinsko-nabrežinski občini, je prekinila ustaljeni vsakdan, ki ga je ob običajnem postanku pri bencinski črpalki skandiral morda obisk trgovine, pekarne, lekarne, frizerke in pa v tem obdobju zlasti vulkanizerja, če se omejimo na čisto materialne dobrine, brez katerih pa – roko na srce – vsak od nas preživi. Daleč najbolj je meja prizadela ljudi, medčloveške odnose in delovne navade.
V MESECU KOLIKOR V ENEM DNEVU
»Iz delovnih razlogov, sem mejo lahko vedno prečkal,« nam je pojasnil odvetnik Mitja Ozbič, ki s svojo družino živi v Gorjanskem, odvetniške pisarne pa ima v Sežani, Trstu in Nabrežini; slednjo je bil po sili razmer primoran zapreti, saj bi se moral do sosednje vasi predolgo voziti, strank pa itak v tem obdobju ni bilo. Maloobmejni prehod v vasi je slovenska država zaprla in povzročila nemalo slabe krvi. »Na splošno, odkar so mejo zaprli, se je popolnoma prekinil pretok strank v pisarni in katerakoli dejavnost je mrknila. Pred zaprtjem so nam, kljub koronavirusu, vsaj telefonirali, sedaj pa še tega ne. To je najbrž že nekaj psihološkega,« je ugotavljal in v isti sapi pojasnil, da vsaj 80-odstotkov dejavnosti je čezmejne narave. »V enem mesecu ni bilo toliko klicev kot prej v enem samem dnevu,« je še ponudil podatek, za primerjavo.
Več v današnjem (četrtkovem) Primorskem dnevniku. Ob 75-letnici našega dnevnika vam ponujamo posebno ugodno naročnino: tiskana izdaja za 99 evrov, digitalna izdaja pa za 75 evrov.