»Če bo jutri zmanjkala voda, bomo na to mislili naslednji dan«

Sanjala je o prostovoljnem delu z otroki v Afriki in svoje sanje tudi uresničila. Eva Carli, doma iz Saleža, je od 20. januarja do 19. aprila v Tanzaniji v tamkajšnjem vrtcu pomagala pri delu z malčki in vsakodnevnih upravnih opravilih. Neutrudna namiznoteniška igralka Krasa je za Primorski dnevnik povedala, da je pogum zbirala približno tri leta. Preden je odpotovala, si je morala obenem zagotoviti, da ji bi delovne razmere to omogočale.

Kako se je začela vaša dogodivščina?

Najprej sem začela po spletu brskati, kaj se pojavi, če vtipkaš geslo »prostovoljno delo v Afriki.« Programi nekaterih organizacij so kar dragi in sem iz tega vzroka nekatere predhodno izključila. Skušala sem poiskati najugodnejšo rešitev. Takoj sem se spomnila na Biserko Cesar in jo zaprosila za nasvet.

Izbrali ste Tanzanijo.

Bila sem v mestu Aruša ob vznožju Kilimandžara, točneje v predmestju Morombo. Prvi mesec je bilo kar naporno. Bil je šok tako zame kot zanje, saj niso vajeni belcev. Bila sem morda četrta prostovoljka, ki so jo kdaj imeli. Imela sem trenutke, ko je bilo vse skupaj kar težko. V vrtcu sem bila od 7. do 19. ure. Kultura je zelo drugačna. Kar je bilo meni logično, njim ni bilo. Živijo iz dneva v dan in to mi je včasih ustvarjalo težave. Naj navedem primer: zmanjkala je voda, morali smo iti k sosedom približno 400 metrov peš, kupiti vodo in jo v vrčih prinesti do vrtca. Zame bi bilo logično, da se potem z vodo varčuje. Oni pa so poudarek postavljali na to, da danes voda je in torej ni problema. Če bo jutri torej zmanjkala, bomo na to mislili naslednji dan.

Pogovor z Evo Carli si lahko v celoti preberete v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.