Dijaški dom v oporo šolam, otrokom in staršem

Slovenski dijaški dom Srečko Kosovel bo v sredo potegnil črto pod svojo razvejano dejavnost, saj bo na sporedu občni zbor. Gre za eno izmed slovenskih organizacij z najštevilčnejšo populacijo in najživahnejšim vsakodnevnim vrvežem, saj se na sedežu v Ul. Ginnastica redno mudijo mladi prav vseh starosti. »Uslužbencev je okrog 65, pa še kak sodelavec. Članov je nekaj čez 350, v Dijaški dom pa dejansko vsakodnevno zahaja približno 200 otrok. Potem imamo še Ptičke brez gnezda (mladoletne tuje državljane brez spremstva, op. ur.) in otroški vrtec, ki je občinski in šteje 45 otrok. K vsemu temu gre dodati še starše, ki pridejo po otroke,« pravi ravnatelj Gorazd Pučnik.

Je število otrok in mladih, ki obiskujejo Dijaški dom, stabilno ali pa morda v porastu?

Hiša je polna, zato imamo malo možnosti razvoja, ko govorimo o številkah. Učilnice so polne, zato imamo recimo pri osnovnošolcih žal številčno omejitev. K nam zahaja na pošolski pouk 95 osnovnošolcev, za kaj več pa nam enostavno primanjkuje učilnic. Morda si bomo domislili še eno dodatno učilnico, dejstvo pa je, da imamo prostorsko omejitev.

Pred svetoivansko šolo je leto za letom opaziti več kombijev Dijaškega doma. Zdi se, da je storitev uspešna.

Uspešnost naj ocenijo drugi. Dijaški dom je od vedno v oporo naši skupnosti in predvsem šoli. Šola je naša velika letalonosilka, mi pa smo hidrogliser ob njej.

Potem so tu starši. Pogosto sta oba v službi, v šoli pa se popoldanski pouk zaključi ob 15.30-16. uri. To večkrat ne zadošča. Poleg tega pa je veliko družin, v katerih pogovorni jezik ni ali ni samo slovenščina, zaradi česar potrebujejo otroci večjo oporo pri pisanju nalog. Otrok uporablja slovenski jezik v šoli predvsem pasivno, kar je normalno, če je v razredu po dvajset otrok. Moraš poskrbeti tudi za aktivno rabo jezika, na primer pri pošolski dejavnosti, drugače ta jezik ne bo tvoj.

Pogovor z Gorazdom Pučnikom si lahko v celoti preberete v današnjem (sredinem) Primorskem dnevniku,