Metropolitanska občina Trst je kot reka ponikalnica. V javni razpravi se enako hitro pojavi kot zamre. Spet je o njej razmišljal še neuradni županski kandidat Demokratske stranke Francesco Russo z državnim sekretarjem in do nedavnim ministrom za evropske zadeve Vincenzom Amendolo, ki se je prejšnji teden mudil na obisku v Trstu. Za kaj pravzaprav gre in kaj ima v mislih, je Russo pojasnil v drobni knjižici Punto a capo, neke vrste (predvolilni) priročnik, ki ga je izdal decembra lani. V njem so sicer zbrana tudi druga zelo zanimiva razmišljanja več avtorjev o prihodnosti mesta. Vsa so naravnana s pogledom uprtim v evropsko in večkulturno prihodnost mesta, kar Russovo razvojno vizijo bistveno razlikuje od bolj lokalno obarvanih pogledov in programov drugih kandidatov, ki se bodo jeseni potegovali za mesto tržaškega župana.
Russo uvodoma navaja, da je v Evropi trenutno 120 različnih mest in metropolitanskih območij. V njih je koncentriranih 85 odstotkov bruto evropskega dohodka, tja se steka vse več državnih in evropskih sredstev. Russo navaja študije, ki dokazujejo, da so ta območja privlačna za ljudi (Trst je v zadnjih 60 letih izgubil 80 tisoč prebivalcev) in investitorje ter posledično generator razvoja. Na podlagi razmišljanj o mednarodnih izkušnjah in ob upoštevanju zgodovinskih in etničnih posebnosti našega območja ponuja deželni svetnik DS in nekdanji parlamentarec tri možne razvojne scenarije, čeprav dobro ve, da je na lokalni ravni veliko pomislekov, še zlasti znotraj slovenske skupnosti. Vprašanje je, do kod bi metropolitanska občina segala: lahko bi zaobjela nekdanjo tržaško pokrajino, morda tudi goriško, lahko bi pa celo združila čezmejno območje tja do Kopra. Podobno »utopijo« so na francosko-belgijski meji že uresničili.