Pred sto leti so italijanske državne ustanove s svojim odnosom dopustile požig Narodnega doma v Trstu. To je bil prvi in največji, a še zdaleč ne edini napad. Trst je ponudil plodna tla za razvoj fašizma, v pogovoru z Majo Lazar Jančič (STA) opozarja zgodovinar Borut Klabjan, znanstveni svetnik Inštituta za zgodovinske študije pri Znanstveno-raziskovalnem središču Koper. Klabjan je diplomiral na univerzi v Trstu in doktoriral na Filozofski fakulteti univerze v Ljubljani. Skupaj z Gorazdom Bajcem pripravlja monografijo o požigu Narodnega doma v Trstu, ki naj bi predvidoma izšla jeseni pri Cankarjevi založbi.
Trst je pred prvo svetovno voljo veljal za odprto, večkulturno mesto. A že leta 1920 je slovenski Narodni dom v Trstu postal moteč in je bil požgan. Kje so vzroki za to?
Pred prvo svetovno vojno je Trst bil globalno mesto, ne bi pa idealiziral tega obdobja. Trst je bil večkulturno mesto, večetnično mesto, v katerega so prihajali ljudje celega sveta, da bi uživali v tej blaginji in se priključili nagli rasti in bogatenju mesta. Prav gotovo je Trst pred prvo svetovno vojno mesto z največjim deležem Slovencev: Trst je takrat imel 220.000, 230.000 prebivalcev, četrtina, morda celo tretjina je bila Slovencev. Ljubljana je imela v tistem času 50.000 prebivalcev, dobra polovica je bila Slovencev. Trst je bil dejansko največjo slovensko mesto. V cvetoče mesto in okolje je zarezala prva svetovna vojna, ki je zelo vplivala na tkivo samega mesta. Po prvi svetovni vojni, ob razpadu habsburške monarhije, je to območje zasedla Italija. Italija je imela v načrtih homogenizacijo svojega območja in ni priznavala tujkov znotraj svojih meja, kar so bili Nemci na severu države ter Slovenci in Hrvati na njenem vzhodnem delu. Te razmere so se kaj kmalu zaostrile, kar je potem privedlo tudi do požiga Narodnega doma v Trstu. Požig ni bil akcija kakšne italijanske državne ustanove, so pa državne ustanove s svojim odnosom dopustile, da se je to zgodilo.
Več v današnjem (torkovem) Primorskem dnevniku.