Bo skoraj tristo delavcev tržaške tovarne Flex, kjer izdelujejo elektronske sestavne dele za telekomunikacijsko opremo, res ohranilo delovno mesto? Sindikati enotno vztrajajo proti odločitvi ameriške multinacionalke Flextronics, lastnice obrata pri Žavljah, da bi polovico proizvodnje preselili v Romunijo. Na vodstvo podjetja z njimi močno pritiskajo tudi italijanska in deželna vlada FJK. Vroča vladna pogajanja se bodo nadaljevala v torek. Negotova usoda delavcev sili v razmislek o splošnem stanju industrijskega sektorja na Tržaškem. Le težko bi se ga opisalo za posebno zdravega.
Po podatkih italijanskega nacionalnega statističnega inštituta (ISTAT), ki so nam jih posredovali sindikati, so še pred izbruhom pandemije beležili stalen upad na tem področju. Če je denimo leta 2017 11,7 odstotkov zaposlenih delalo v tem sektorju, so jih leta 2019 prešteli 10,9 odstotka. V primerjavi z obdobjem pred gospodarsko krizo leta 2007 je tržaška industrija že leta 2019 beležila 6,8-odstotni upad. Če se ne upošteva gradbenega sektorja, je bilo leta 2017 na tem področju zaposlenih 10.665 delavcev, leta 2018 10.392, leta 2019 pa 9397. Če industrija pada, je splošen trend povsem obraten. V Trstu je skupna stopnja zaposlenosti lani presegla tisto pred pandemijo in dosegla 69,7 odstotka, se pravi tretjo najvišjo v Italiji (po Bocnu in Bologni). Vplivalo je zlasti število zaposlenih v gostinstvu, turizmu in socialnovarstvenih storitvah, še opozarja Cgil. Treba pa je povedati, da so v statistiko vključeni tudi tisti, ki delajo le nekaj ur na teden in imajo vse prej kot spodbudno plačo ali delovne razmere.
Trgovski, turistični in storitveni sektor sami ne morajo zdržati teže celotne gospodarske strukture, so pred nedavnim na javnem srečanju spet opozorili sindikati kovinarjev Fim, Fiom in Uilm. Naložba britanskega tobačnega velikana BAT (British American Tobacco), ki naj bi na prostocarinskem območju FREEeste v Boljuncu naslednjih letih zaposlila skupno 600 ljudi, zanj ni dovolj tudi, če lahko s povezanimi dejavnostmi prištejemo še 2100 delovnih mest. Najbolj jih skrbi nepredvidljivost multinacionalk, ki se (marsikdaj tudi nenadoma) odločijo, da bodo vlagala na druga, po navadi cenejša tržišča.
Tako se dogaja v primeru Flex, podobno bi se lahko zgodilo tudi s tovarno Wärtsilä v Boljuncu, ne skrivajo skrbi sindikalisti. Finski multinacionalki je namreč domača vlada med drugim namenila 220 milijonov evrov za razvijanje novih vrst motorjev, za katere pa se ni še jasno izrekla, kje naj bi jih proizvajali. Če bi proizvodnjo preselili drugam in bi tu ostale le oporne dejavnosti bi polovica zaposlenih, to je kar 480 delavcev, bila odveč. Sicer pa je Wärtsilä v zadnjih letih večkrat napovedala odpovedi na tem koncu, ki so se jim naposled izognili.
Žalosten simbol propada vztrajnih prizadevanj in neuspešnih poskusov pregovarjanja svetovnih velikanov je postala tržaška tovarna litoželeznih cevi Sertubi, ki je decembra 2019 dokončno zaprla svoja vrata, poglavje zase pa predstavlja škedenjska železarna.
Več v nedeljskem Primorskem dnevniku.