»K'ptanova pečina je rešila tudi nemškega dezerterja«

Padričar Sveto Grgič (letnik 1931), ki bo prihodnje leto dopolnil 90. rojstni dan, se dobro spominja, kako se je kot trinajstletni fant pred bombami zatekel v K’ptanovo pečino.

Kako se spominjate vojnih let, ko ste se pred bombami zatekali v K’ptanovo pečino?

Kot mulci se nismo prestrašili ne vojne, ne bombnikov in ne bomb. Za nas je bilo vse skupaj skorajda zabavno. Neke vrste igra. Z Ninotom M’tjolovim, ki je bil moj vrstnik, sva se večkrat skrila za grmovje, in ponašala zvok alarmne sirene. Stare ženice so se hitro prestrašile in so stekle v pečino. To se je večkrat dogajalo (se zasmeje). Starejši vaščani so se večkrat upravičeno ujezili.

In tu se je marsikaj dogajalo ...

Bazovski skladatelj Ubald Vrabec me je marsikaj naučil. To sem hitro izkoristil. Ženice, ki so bile takrat stare 50 morda 60 let, so rade zapele narodne pesmi in meni je bilo to zabavno, saj sem jih učil peti. Zdenka Kalc Stanjeva je bila za tiste čase odlična govornica, kulturnica in organizatorka. Spominjam se, ko je imela ona na eni izmed kulturnih prireditev slavnostni govor, jaz pa sem vodil improvizirani vaški ženski pevski zbor. Za celotno vas je bil to enkraten uspeh, saj je do takrat zaradi fašizma popolnoma zamrlo kulturno življenje. Dejansko se je padriška kulturna dejavnost po mračnih fašističnih letih začela v K’ptanovi jami. Za nas je bilo vse skupaj nepozabno. Ponosni smo bili na nov preporod.

K’ptanova pečina je »rešila« tudi kako življenje.

V njej se je pred nemškimi vojaki skril domačin Miljo Grgič Mark’tov. Pa tudi nemški vojak, dezerter Jožef (Josepf), ki je bil doma z avstrijske Koroške. Postal je velik prijatelj mojega nonota. Kuhal je enkratno rešeljikovo žganje. Na Padričah je bil Jožef zelo priljubljen. Živel je na domačiji pri Neti.

Več v današnji (sobotni) izdaji Primorskega dnevnika.