Petinštirideset metrov dolg hodnik, obdan z enajst metrov visokimi zidovi, počasno, a neizogibno stopanje iz sveta živih v peklo človeške krutosti, drsenje v smrt. Že ob vstopu v Rižarno človeka zagrabi utesnjenost, nelagodje, strah, občutek teme, ki odžira življenjski prostor svetlobi, upanju. In ravno to je hotel doseči arhitekt Romano Boico, ki je hotel ob samem prihodu obiskovalce opozoriti na tragedijo edinega nacističnega taborišča s krematorijsko pečjo na italijanskih tleh.
V mislih je imel veliko več od tega, njegov načrt je naletel na nič koliko ovir. Kako je pravzaprav nastala današnja podoba Rižarne in dolgo, vse prej enostavna pot do nje razkriva razstava tržaških mestnih muzejev Le sfide della memoria. Marcello Mascherini, Romano Boico e la Risiera di San Sabba v dvorani za glavnim dvoriščem.
Odprli so jo včeraj, na ogled bo do 28. februarja. Uredila sta jo Massimo De Grassi in Maurizio Lorber, grafično jo je oblikoval Studio Mark. Luč pa je zagledala s finančno podporo italijanskega ministrstva za kulturo v sklopu promoviranja italijanske mrežo petih krajev spomina na nacifašizem. Rižarna je status nacionalnega spomenika uradno dobila 3. junija 1965, 18. januarja 1966 je tržaška občina objavila razpis za nastanek »muzeja odporništva v Rižarni«. Boico – eden izmed najpomembnejših tržaških arhitektov 20. stoletja – ki se je nanj prijavil, pa je bil do tovrstne zasnove kritičen, češ da projektu govori o muzeju, ne pa o spomeniku in s tem torej odpade ključna dimenzija. Boico je vztrajal, da se mora območje s celicami, ohraniti takšno kakršno je, saj so na njihovih zidovih in lesenih pogradih še ohranjeni napisi jetnikov. V igro je zato 28. marca 1968 vstopil drugi razpis, ki ga je nato tudi zmagal. Dela so se končno začela leta 1972 in se potem zaključila tri leta kasneje. »Ograja, tlakovano območje, sled. To je spomenik. Nič, samo znak,« je sam opisal svojo zamisel.
Več v današnjem (četrtkovem) Primorskem dnevniku.