Ko je nadškof Crepaldi prevzel vodenje tržaške škofije

V slogu ameriškega #throwbackthursday oziroma četrtkovega obujanja spominov iz preteklosti« na spletni strani vsak četrtek objavljamo kako vsebino, ki smo jo v istem tednu leta 2009 - pred točno desetimi leti - objavili v tiskani izdaji Primorskega dnevnika.

Danes nadaljujemo obujanje spominov s prispevkom o nadškofu Giampaolu Crepaldiju, ki je pred desetimi leti prevzel vodenje tržaške škofije. Članek je bil objavljen v torek, 6. oktobra 2009.

»Edini moj cilj, pri vsaki moji izbiri in odločitvi, bo zdravje duš«: tako je novi tržaški škof - pravzaprav nadškof - msgr. Giampaolo Crepaldi dejal na začetku svoje prve homilije v vlogi ordinarija tržaške škofije na umestitveni slovesnosti v nedeljo popoldne v stolnici sv. Justa. Msgr. Crepaldi je torej končno prevzel krmilo ladje tržaške Cerkve, kot je v svojem pozdravu dejal stolni prošt msgr. Mario Cosulich, ki je novemu pastirju voščil srečno pot v petih jezikih - italijanščini, slovenščini, nemščini, srbščini in grščini. In že v svoji prvi homiliji je nadškof Crepaldi pokazal, kaj bo srž njegovega pastirovanja: to je »zdravje duš,« kot se je tudi glasil naslov homilije, združeno s postavljanjem skupnih ciljev ob vrednotenju različnosti.

V prvem primeru je novi škof poudaril pomen sledenja Kristusu, ki mora postati model: »Slediti Kristusu pomeni, da ga priznamo za učitelja.

Za nas kristjane Jezus ni učitelj, pri katerem občudujemo le moralne nauke.

On je živa oseba, ki je prisoten v našem času. On je pot, po kateri naj hodimo, da bomo imeli življenje in bomo poznali resnico,« je msgr. Crepaldi dejal v edinem daljšem slovenskem odlomku homilije in takoj opozoril, da ne hodijo vsi po tej poti, ampak »v imenu nekega domnevnega napredka mnogi dopustijo, da jih ujamejo številne skušnjave tako imenovane postmoderne, ne zavedajoč se, da gre za zasužnjujoče ideološke oblike, ki izpraznijo in ubijejo duše.« Gre za novo prevladujočo ideologijo t.i. redukcionizma, ki stvarnost drobi v okvire, ki se ne morejo medsebojno primerjati in proti kateri se bo tržaška Cerkev borila s širjenjem obzorij, je dejal msgr.

Crepaldi.

Novi tržaški škof pa je, nanašajoč se na krajevno stvarnost, poudaril tudi pomen postavljanja skupnih ciljev in ovrednotenja različnosti v okviru edinosti in sodelovanja. Trst bo glede tega imel v Cerkvi pripravljeno in velikodušno tovarišico, ki bo delala za združitev duše mesta okoli skupnih ciljev, ki naj imajo v središču človeka, zlasti tistega, ki je reven, trpeč in ki živi na obrobju.

To je torej pastirski program novega škofa, ki ga je - poleg množice vernikov in mnogih rojakov iz domačega kraja Villadose v Venetu, ki so napolnili stolnico in ploščad pred njo, kjer so postavili velik ekran - pred začetkom skoraj tri ure trajajoče slovesnosti pričakal njegov predhodnik, msgr. Evgen Ravignani, skupaj s številnimi predstavniki krajevnega javnega življenja, od župana Roberta Dipiazze, prefekta Giovannija Balsama in podtajnika Roberta Menie, pa do poslanca Ettoreja Rosata, senatorke Tamare Blažina, predsednice pokrajine Marie Terese Bassa Poropat in drugih.

Novemu pastirju tržaške Cerkve je čast izkazal vod italijanske vojske, nakar so ga v krstilnici sprejeli številni sobratje. V prvi vrsti sta bila to kardinala Renato Raffaele Martino in Angelo Scola, poleg njiju pa še vrsta drugih, kot npr. goriški nadškof Dino De Antoni, koprski škof Metod Pirih in pomožni škof Jurij Bizjak ter škof iz Embuja v Keniji Paul Kiriuki.

Prisotni so bili tudi predstavniki drugih krščanskih cerkva, med katerimi naj omenimo srbsko-pravoslavnega metropolita Jovana Pavlovića.

Sprevod škofov in duhovnikov je iz krstilnice krenil v stolnico, kjer je pred oltarjem po kratkem pozdravu škof Ravignani prebral apostolsko pismo papeža Benedikta XVI., s katerim slednji nadškofa Giampaola Crepaldija imenuje za novega tržaškega škofa. Takoj zatem sta dobrodošlico novemu škofu izrekla stolni prošt msgr. Cosulich in tržaški župan Dipiazza. Slednji je med drugim podal krajši oris polpretekle zgodovine Trsta, kjer sta prvotno ravnovesje porušili »diktatura in nacistična okupacija,« delna posledica katerih je bil tudi poznejši teror jugoslovanskega režima po drugi svetovni vojni, v povojnem času pa je Trst prehodil dolgo in težavno pot do pomiritve med italijansko večino in slovensko komponento mesta, ki je privedla v novo obdobje, v katerem dialog in polno priznanje pravic manjšin kažeta na prihodnost sodelovanja za razvoj tega območja.

Po uvodnih pozdravih je stekel mašni obred, ki ga je bogatilo petje stolnega zbora Cappella Civica pod vodstvom Marca Sofianopula in ob orgelski spremljavi Roberta Brisotta ter Združenega zbora Zveze cerkvenih pevskih zborov, ki je pod vodstvom Edija Raceta in ob orgelski spremljavi Tomaža Simčiča poskrbel, da je v stolnici med obhajilom odmevala tudi slovenska pesem. Drugače je slovenska beseda večkrat odjeknila pod oboki sv. Justa: poleg odlomka iz homilije so bili v slovenskem jeziku še drugo berilo (bral je Aleksander De Luisa), evangelij (bral je bazovski župnik Žarko Škerlj) in ena od prošenj (brala je Raja Peric). Po zaključku slovesnosti pa se je praznovanje nadaljevalo na dvorišču gradu sv. Justa, kjer je bila pogostitev za vse, ki jo je ponudil župan Dipiazza.

Tako se je začelo obdobje pastirovanja msgr. Giampaola Crepaldija, ki je včeraj prejel tudi čestitke predsednika Sveta slovenskih organizacij Draga Štoke. Slednji mu v pismu želi čimbolj bogato in uspešno vodenje »te za nas tako važne ustanove, s katero se čutimo srčno povezani tudi slovenski kristjani, ki na njenem ozemlju živimo, delamo, pojemo, molimo v svojem maternem jeziku že stoletja in stoletja,« piše Štoka v kratkem pismu, v katerem naproša novega škofa za sprejem vodstva SSO, na katerem bi mu izrazili svoje želje in poglede za naprej, »s posebnim ozirom upanja in pričakovanja slovenskih vernikov tržaške škofije.«

Ivan Žerjal