Ko ne vidiš izhoda iz stiske

Samomor je nekaj, o čemer ne radi govorimo. Na straneh Primorskega dnevnika, na primer, zlasti v zadnjih letih primerov samomorov ne obravnavamo več iz spoštovanja do družine. To pa še ne pomeni, da jih ni. Pred nekaj dnevi se je pripetil eden v Škednju, še prej v Bazovici in v mestnem središču. Občutek, da jih je danes morda celo več kot nekoč, pa je očitno zmoten, kot nam je povedala namestnica direktorja tržaškega oddelka za duševno zdravje Elisabetta Pascolo Fabrici.

Razpolagate morda s kakim podatkom o številu samomorov na Tržaškem?

Točnih številk nimam, lahko pa zagotovo povem, da je v primerjavi z državnim trendom stopnja samomorov v Deželi FJK nekoliko višja - v Italiji beležimo 5% stopnjo, pri nas pa slednja dosega že 7%. Trst pa po svoje še nekoliko presega deželni raven in dosega nekaj manj kot 8%.

Kako si to razlagate?

V glavnem je to odvisno od kompleksne realnosti, v kateri živimo. Trst je mesto ob meji, mesto več duš. Seveda pa potem odigrajo glavno vlogo obup, depresija in prepričanje, da ni nobene možnosti izhoda iz stiske.

V primerjavi s preteklostjo, ocenjujete, da je samomorov manj.

Pred 25 leti sem opravila specifično raziskavo o samomorih, tako da lahko na podlagi te potrdim, da je stopnja samomorov danes veliko nižja. Takrat smo poglobljeno analizirali pojav in tudi po naši zaslugi je startal projekt, v katerega je bil vključen oddelek za duševno zdravje, ob drugih realnostih - Telefono speciale, preko katerega smo pomagali ljudem s samomorilskimi namerami. Od takrat se je število samomorov razpolovilo, pravzaprav govorimo danes celo o 60% upadu.

Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.