V slogu ameriškega #throwbackthursday oziroma četrtkovega obujanja spominov iz preteklosti« na spletni strani vsak četrtek objavljamo kako vsebino, ki smo jo v istem tednu leta 2009 - pred točno desetimi leti - objavili v tiskani izdaji Primorskega dnevnika.
Danes nadaljujemo obujanje spominov s prispevkom o izstrelitvi satelita Planck. Članek je bil objavljen v petek, 15. maja 2009.
»Pet, štiri, tri, dva, ena ... Go!« Izstrelitev vesoljske rakete smo nekajkrat videli v filmih ali v televizijskem dnevniku, še nikoli pa v neposrednem prenosu. Priložnost se je ponudila včeraj, ko so tržaški raziskovalci in njihovi simpatizerji v astronomskem observatoriju INAF v vili Bazzoni (pri Sv. Jakobu) skoraj trepetaje spremljali izstrelitev nosilne rakete Ariane 5. Le-ta je z izstrelišča Kourou v Francoski Gvajani (pri ekvatorju) pospremila v vesolje satelita Evropske vesoljske agencije (ESA) Planck in Herschel (največji teleskop doslej). Izstrelitev so v Italiji spremljali tudi v Bologni, Rimu in Milanu.
Satelit Planck je prva evropska vesoljska opazovalnica, namenjena proučevanju kozmičnega sevanja ozadja. Kozmično sevanje so včeraj opisali kot »najstarejšo sled, ki omogoča iskanje semen ozvezdij in preučevanje izvora vesolja, vse do velikega poka.« Planck, ki je tudi najbolj hladna naprava, kar jih je izdelala človeška roka, bo s svojimi mikrovalovi kozmologom in fizikom odprl vrata davne preteklosti, ko je bilo vesolje staro komaj 380 tisoč let (13 milijard let od tega) in je postalo prozorno za svetlobo.
Za primerjavo: to je kakor pokazati 70-letnemu človeku prve ure po njegovem rojstvu. Štiri metre dolgi in dve toni težki satelit Planck ima na krovu dve merilni napravi, visoko in nizko frekvenčno napravo HFI in LFI. Pri sestavi druge so aktivno sodelovali raziskovalci treh tržaških znanstvenih ustanov: observatorija, visoke šole Sissa in oddelka za fiziko Univerze v Trstu. V tržaškem observatoriju bodo zbirali in obdelovali podatke, ki jih iz globin vesolja posreduje naprava LFI, satelitske signale pa bo sprejemala predvsem antena Deep Space v Avstraliji. »Medtem bomo morali kljubovati pritisku kozmologov, ki bodo čim prej bodo hoteli naše podatke,« je povedal Carlo Baccigalupi (Sissa). Satelit bo plul po vesolju od 15 do 18 mesecev.
V vili Bazzoni je bilo ozračje praznično, pred izstrelitvijo pa tudi kar napeto. Znanstveniki, ki so v ta načrt vložili 16 let truda, so se do zadnjega bali, da se bo v Gvajani ali pa takoj zatem kakih 1500 kilometrov nad našimi glavami kaj zataknilo. Stefano Cristiani (observatorij INAF) je uvodoma poudaril, da je na vrhu rakete (kjer sta bila nameščena oba satelita) lep kos Trsta in Italije. »Naši občutki so primerljivi vznemirjenju večine Italijanov pred odločilnimi enajstmetrovkami v finalu zadnjega svetovnega prvenstva v nogometu,« je dejal 40 minut pred »uro X«. Luigi Danese (Sissa) je razložil, da se je zamisel za ambiciozen načrt porodila že pred 18 leti, z delom so vsekakor začeli takoj po misiji ameriškega satelita COBE, ki je leta 1992 presunil svet z nejasnimi, a pomenljivimi posnetki iz prvobitnega vesolja. »Za kozmologijo bodo naslednja tri leta zelo zanimiva,« je napovedal Danese.
Fabio Pasian (INAF) je razložil, da so napravo LFI gradili 10 let, od leta 1996 do 2006, lani pa so jo poslali v središče Kourou. »70 odstotkov sodelujočih ima začasno pogodbo in neredno plačo, delati v teh razmerah ni lahko. Brez njih pa ne bi dosegli ničesar,« je podčrtal. Tržaški observatorij si je skupaj s šolo Sissa in tržaško univerzo na podlagi razpisa zagotovil vlogo obdelovalca podatkov. Naprava na satelitu bo omogočala tudi sestavo izostrenih zemljevidov raznih ozvezdij ter preučevanje kozmičnih plinov, temne materije in energije.
Bližal se je trenutek odločitve in raziskovalci so bili vse bolj napeti. Michele Maris (INAF) je opisal postopek izstrelitve, ob vsakem namigu na morebitne tehnične težave so ga ostali navzoči simpatično okarali. Medtem sta bila dva tržaška raziskovalca »na terenu«: Anna De Gregorio (oddelek za fiziko) v Kourouju, Andrea Zacchei (INAF) pa v opazovalnici v nemškem Darmstadtu. Na dveh velikih ekranih so bili posnetki iz operativnega središča v Francoski Gvajani, ki se nahaja 3,5 kilometra daleč od samega izstrelišča. Zadnje minute so bile namenjene točenju goriva, sedem minut pred izstrelitvijo so v gvajanskem središču vsi odgovorni potrdili, da ni težav. Tržaški znanstveniki so že trepetali, po 16 letih študij in simulacij je prišel čas za konkretno akcijo, ki ni popravljiva. Ob 15.12 je Luigi Danese obrnil pogled od ekrana in se prijel za glavo: kakor trener, ki noče gledati, kako njegova ekipa strelja enajstmetrovke. Pod nosilno raketo se je prižgal glavni motor, sedem sekund pozneje pa še stranska motorja, ki spominjata na izjemno siloviti petardi. Raketa Ariane 5 je vzletela.
Znanstveniki so poskočili, Fabio Pasian je dvignil pesti v zrak. Po 30 sekundah je raketa dosegla hitrost dva tisoč kilometrov na uro. A ni bilo še vsega konec.
Ob izhodu iz atmosfere sta se stranska motorja ugasnila in raketa je nadaljevala pot z glavnim motorjem, ki se je nato prav tako ugasnil. Iz Gvajane se je oglasila Anna De Gregorio, ki je potrdila, da gre vse kot po maslu, zadnja skrb pa zadeva delikatno fazo odklopa satelitov.
Ob njej je bil George F. Smoot, Nobelov nagrajenec za fiziko, ki je razvil študije o kozmičnem sevanju: »Prekrižajmo prste!« je pozval. 1300 kilometrov visoko se je uspešno odklopil teleskop Herschel, kmalu zatem še Planck.
V Gvajani so se objemali, v Trstu se je sprožil bučen aplavz. »Uspešno smo izvlekli satelit, zdaj izvlecimo še zamaške,« je dejal Baccigalupi in povabil vse na pokušnjo vina Planck, ki so ga v Španiji ustekleničili za to res posebno priložnost.
Aljoša Fonda