»Ko ugasnejo kamere, se na problem pozabi, ta pa ne izgine«

»Dokler zdržim, bom odgovoril na vsa vprašanja.« Tako je Diego Bianchi med enim požirkom vode in drugim, ob kašlju, ki je prekinjal njegove besede, potrdil tudi podpisani. Že med petkovo oddajo Propagandalive je bilo jasno, da ga muči grlo, festivalskega dogajanja na Velikem trgu pa nikakor ni želel zamuditi. Novinar in voditelj oddaje Propagandalive na televizijski mreži La7 je avgusta lani odpotoval v vzhodni Kongo, kjer je preživel osem dni, srečal ljudi in spremljal delovanje organizacije Zdravnikov brez meja v Kinšasi. Domov se je vrnil človeško obogaten in z več kot 16 ur posnetkov ... Od teh je naposled nastala enourna reportaža, za katero je bil na novinarskem festivalu Link tudi nagrajen.

Zakaj ste odločili ravno za Kongo? Zanima me, kako izbirate argumente, ki jih obravnavate tako v reportažah kot v sami oddaji.

Med letom pogojuje naše delo seveda aktualnost. V zadnjem času sicer veliko manj potujem po Italiji, saj je državna aktualnost zelo »rimska«. Periferije prestolnice so namreč paradigma tega, kar se dogaja v državi, in nikoli jih ne bom povsem doumel, čeprav živim v Rimu že petdeset let. Aktualnost torej, kot rečeno, ki jo gledalcem ponujamo na svoj način, seveda.

Sicer pa moram priznati, da mi je včasih všeč odmisliti že definirano politično agendo in si nekaj podobnega kar sam zamisliti, nekaj, kar mi je bliže glede na osebne prioritete in interese. In Kongo spada sem - nihče me ni vprašal, naj grem tja, noben aktualen dogodek ni zahteval moje prisotnosti tam. Je pa to kraj, kjer se dogaja toliko stvari, da se vseeno najde tudi kaj aktualnega.

Pogovor si lahko v celoti preberete v nedeljskem Primorskem dnevniku.