Kolonkovčan, ki je postal Škedenjc

»Če nimaš stika z ljudmi, je malo težko. Ljudje rabijo, da jim prideš kaj povedat osebno, ne samo preko spleta ali tabličnega računalnika.« Tako pravi Sergij Pettirosso (Petaros), dolgoletni javni in politični delavec v Škednju, ki je celih 22 let (od leta 1994 do leta 2016) zastopal stranko Slovenska skupnost v tamkajšnjem rajonskem svetu. Sergij Pettirosso je preteklo nedeljo praznoval visok življenjski jubilej – 80. rojstni dan – osem križev pa zanj nikakor ni ovira, da bi se še vedno zanimal za življenjski utrip kraja, v katerem prebiva že petdeset let.

Slavljenec namreč ni avtohton škedenjski domačin, ampak, kot sam pravi, »čistokrven Kolonkovčan«, saj se je v tem predelu rodil 3. maja 1940. Po slovenski osnovni šoli pri Sv. Ani in nižji srednji šoli na Katinari je šolanje nadaljeval v italijanskem jeziku in se izučil za vzdrževalca parnih generatorjev, vendar tega poklica ni opravljal, saj se je leta 1966 zaposlil v glavni bolnišnici, kjer je delal do upokojitve leta 1994, v zadnjem obdobju v centru za rakasta obolenja. Pri tem pravi, da je bilo takrat delo v bolnišnici povsem drugačno od današnjega: bila je samo glavna bolnišnica, ko si kaj potreboval, ti ni bilo treba krožiti okoli. Do sprememb je po njegovih besedah prišlo po odprtju nove katinarske bolnišnice: »Odprli so druge ambulante, tu so malo premaknili, tam zmanjšali število ležišč, zaprli oz. preselili so razne oddelke, začeli popravljati bolnico in tako naprej, zdaj pa je stanje tako, kakršno je. Ukinili so tudi bolnišnico za infekcijske bolezni pri Sv. Mariji Magdaleni, ki bi danes v tem času tudi rabila,« pripominja Pettirosso.

Jubilant se je v Škedenj priselil leta 1970 in se kaj kmalu vživel v novo stvarnost: udejstvoval se je v domačih društvih, zlasti v Domu Jakoba Ukmarja. Slovenski utrip je v zadnjih časih malo zamrl in Sergij Pettirosso gledana na današnji položaj Škednja s solzami v očeh. Sam je tudi med tistimi, ki ga razlage o potrebi po zaprtju železarne niso prepričale, saj po njegovem mnenju 60 odstotkov starih Škedenjcev žaluje za železarno: v njej je 35 let delal tudi njegov tast Antel Oblak in je dajala kruh ne samo domačinom, ampak tudi številnim ljudem iz bližnje okolice ter s Krasa in iz nekaterih predelov Istre, proti njej pa je protestiralo 40 odstotkov prebivalcev, ki so večinoma priseljenci. Pettirosso ni ravnodušen niti nad zapiranjem majhnih trgovin v njegovem kraju, ki ob določeni uri zamre: »Če zvečer okoli 18., 19. ure padeš na tla sredi Škednja, nima ti kdo prinesti kozarec vode ali te vprašati, kaj ti je,« pravi.

Tudi narodnostna slika ni spodbudna: v svoji 22-letni dejavnosti v rajonskem svetu mu ni uspelo uvesti rabe slovenščine v tem izvoljenem telesu, čeprav je v tem smislu vložil kupe resolucij in dokumentov. Na drugih področjih je bilo njegovo delo bolj uspešno, npr. pri popravilu cest in pločnikov, ureditvi krožišč idr.. Slavljenec še zlasti poudarja obnovo stavbe škedenjske osnovne šole in vrtca, kjer je bil pomemben pritisk staršev, krajevne skupnosti in levosredinskih sil. Pri obnovi šole pri Sv. Ani po požaru iz leta 2001 prizadevanja niso bila tako uspešna, pri čemer Pettirosso opozarja, da sta v stavbi še vedno imovina in dokumentacija Prosvetnega društva Kolonkovec, ki je imelo tam svoj sedež. Jubilant poudarja, kako je imel pri svojem delovanju vedno oporo v stranki SSk, še danes, ko že štiri leta ne sedi več v rajonskem svetu, pa se ljudje obračajo nanj in se tudi sam zanima za krajevno dogajanje. Seveda, kolikor mu leta in čas ter družinske razmere po smrti žene dopuščajo, kar velja tudi za sodelovanje pri Skladu Mitja Čuk, kjer je bil od ustanovitve do zadnjega rednega občnega zbora v odboru, zdaj pa je častni odbornik. Čeprav je zaradi epidemije koronavirusa to trenutno zamrlo, pa je vedno skušal vzdrževati stik z ljudmi, ki je zanj poglaviten, saj je vedno hotel vprašati druge za mnenje. To zato, ker, kot sam pravi, »ena glava misli lepo, deset glav pa še bolje.«