Četrtek, 18 april 2024
Iskanje

Ličila je tudi Carlo Bruni

Pogovor s tržaško maskerko Dorino Forti

Trst |
22. jun. 2020 | 7:21
Dark Theme

Vrtoglavi vsakdan zvezdnikov je vsaj enkrat v življenju očaral ali vsaj pritegnil tudi najbolj skeptične posameznike. Tržaška maskerka Dorina Forti je v več kot tridesetletni karieri olišpala oziroma naličila marsikatero znano osebnost tako v Italiji kot tujini. Zaradi dela sicer neprestano potuje med Rimom in Milanom, v Trstu pa že dalj časa vodi tudi šolo za profesionalne maskerje.

Začnimo pri splošnem stanju sveta spektakla na sploh. Razmere se po hujši fazi novega koronavirusa na vašem področju še niso povsem sprostile. Kako ste se kot maskerka prilagodili danemu stanju?

Številni maskerji februarja niso več delali, sama sem svoj studio zaprla nekaj pred pustom, saj ni bilo več modnih defilejev in drugih večjih dogodkov. Do prvega junija sem popolnoma mirovala, od tedaj sem nato spet začela s posameznimi manjšimi deli. Šola bo svoja vrata ponovno odprla šele septembra. Ko koga ličimo, smo le nekaj centimetrov stran od obraza in je torej treba upoštevati celo vrsto strogih predpisov in določil za zaščito zdravja. Delati v sedanjih omejujočih razmerah je vsekakor težko.

V vašem življenjepisu lahko beremo, da ste dolgo živeli v tujini. Mudili ste ste v nekaterih znanih prestolnicah mode, kot sta London in Pariz. Kako bi strnili vaše glavne mednarodne etape?

Moje življenje in delo sta zaznamovala sreča in vztrajnost. Vsakič ko se kam preseliš, si moraš na novo ustvariti delovne pogoje. V Londonu sem sodelovala pri snemanju serije dokumentarcev britanske televizije BBC Simon Schama’s Power of Art, ki so rekonstruirali življenje znanih slikarjev, od Giotta do Lorenza Berninija. Ta si je leta 2007 prislužila priznanje Emmy Awards. Bilo je res čudovito. V Parizu sem sodelovala zlasti pri fotografskih setih. Najdlje sem živela v Grčiji, kjer sem ostala petnajst let. Tam se mi je uspelo vključiti v svet mode in sem ličila tudi Carlo Bruni, preden bi postala francoska »first lady«. Pomagala sem tudi pri nekaterih filmih, kot je Mandolina kapetana Corellija. Grki zelo cenijo Italijane, čeprav je v njihove kroge na začetku težko vstopiti. Potem sem približno štiri leta ostala v Rimu, kjer sem se ukvarjala zlasti s televizijskimi oddajami, med katerimi izstopa Ulisse z Albertom Angelo. Ko sem se spet vrnila v Trst, sem spet začela od začetka. Nabrala pa sem si izkušnje in profesionalnost.

Več v nedeljskem Primorskem dnevniku.

Za branje in pisanje komentarjev je potrebna prijava