»Kljub svojim 300 letom Trst ni nobena stara gospa. Je deklica, ki ima celo življenje pred sabo,« je bilo v ponedeljek slišati na praznovanju treh stoletij tržaške prostocarinske luke, ki ga je v gledališču Hangar Teatri priredilo združenje Zeno v sklopu projekta TS4 – Trieste Secolo Quarto. Organizatorji so k sooblikovanju svojevrstnega praznovanja povabili različne osebnosti, ki so tako ali drugače povezane s Trstom. Vsak gost je prinesel simbolično darilo in ob koncu večera se je na odru zbral zanimiv kupček predmetov, ki ponazarjajo povezanost nastopajočih s Trstom.
Prvi je na prizorišče stopil fizik Andrea Lausi ter mestu podaril litografski kamen. Povedal je zgodbo o svojih prednikih, ki so s Švabske prišli v Trst in tu obogateli z izdelavo kompasov.
Rino Lombardi iz muzeja burje je mestu poklonil vetrnico, urbana umetnica Elisa Vladilo si je zaželela bolj barvanega mesta in zato prinesla lonček z barvami. Novinar Pierluigi Sabatti je – kot se spodobi za rojstni dan – izbral steklenico peneče rebule, vina, ki je tudi tržaško, čeprav se ga danes bolj povezuje z Brdi. Toda rebula ni edina, tu sta še vitovska in teran, je po omembi vina pucinum, daljnega prednika glere, iz katerega izdelujejo prosekar, Sabatti zaključil z vzklikom »Prosit!«.
Indijska pisateljica Laila Wadia pa je prinesla lonček jote in spregovorila o magiji »jotizacije«. Ta tržaška jed namreč po njenem mnenju ponazarja dobrodošlico, ki ji jo je izreklo mesto, pa tudi njegovo identiteto in kulturo. To, kar so za Prousta magdalenice in za Montalbana arancini, je skratka za Lailo Wadia jota.
O tem so pripravili video Vile&Vampi, ki si ga lahko ogledate tukaj.
Več v današnjem (sredinem) Primorskem dnevniku.