Mirovne misije kljub pomanjkljivostim politike

Italijanska vojska dela v sklopu mirovnih misij vse, kar mora, včasih tudi kaj več. Tega pa ni mogoče trditi za italijansko politiko oziroma diplomacijo, ki je danes na tem področju najšibkejši člen. Tako meni Andrea Angeli, izkušen predstavnik mednarodnih organizacij, ki je dolga leta delal v senci visokih diplomatov. Kot funkcionar Organizacije Združenih narodov je bil član mednarodnih mirovnih enot v Namibiji, Kambodži, na Vzhodnem Timorju in v nekdanji Jugoslaviji, deloval je tudi v Čilu ob koncu diktature ter v Huseinovem Iraku. Kot glasnik Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi je delal v Albaniji, za Evropsko unijo v Makedoniji in Afganistanu, za zvezo Nato v Afganistanu in Kosovu. Bil je tudi tesen sodelavec državnega sekretarja za zunanje zadeve Staffana de Misture, ko se je ta ukvarjal z vprašanjem mornariških strelcev, ki sta v Indiji od leta 2012 in še danes obtožena uboja dveh ribičev.

Angeli - sicer avtor treh knjig - je bil v torek v kavarni San Marco v Trstu gost študijskega centra Dialoghi Europei. Z njim se je pogovarjal podpredsednik centra William Starc. »Prve odprave za ohranjanje miru so bile enostavnejše. Potem smo šli v Bosno, kjer ni bilo nobenega mirovnega sporazuma, temveč oborožen konflikt v akutni fazi. Morda nas v takih okoliščinah ne bi smeli tja pošiljati. Tam so bile nedvomno storjene tudi hude napake, vsekakor pa smo v Srebrenici in nasploh v Bosni razumeli, da 'pota ohranjevalcev miru niso neskončna',« je povedal Angeli, ki meni, da vojaki izpolnjujejo danes na mirovnih misijah vse naloge, medtem ko je politični oz. diplomatski del pomanjkljiv.

Več v jutrišnjem (četrtkovem) Primorskem dnevniku.