Za vztrajno ekipo gledališke skupine Teatro degli Sterpi so negotovost in pripetljaji tako rekoč na dnevnem redu od same ustanovitve. Leta 2017 so gledališčniki z lastnimi rokami spremenili opuščeno tržaško delavnico v v gledališko dvorano, nakar so jih lastniki prisilili v ukinitev dejavnosti. Borili so se skoraj leto dni, da bi lahko odkupili svojo »umetniško delavnico« (za katero bodo plačevali še dvajset let), in si od ponovnega odprtja prizadevali za razvejano sezono ter za vzporedne aktivnosti za vse starosti. Ob gledaliških predstavah so nastali tečaji, predavanja, sodelovanja, ki so tisto utopistično, ljubljeno »škatlo« v Ulici Pecenco napolnili skoraj vsak dan v tednu. Mladi so za mlade priredili tudi izobraževanja in celo štipendije. (Pa še nezanemarljiv detajl: večkrat so njihova tiskovna sporočila opremljena tudi s slovenskim prevodom, česar v Trstu ne počne nobeno italijansko gledališče; op. ur.)
Zdaj je vztrajnost ustvarjalne skupine prizadela nova globalna kriza in tudi tokrat je ekipa odreagirala. Stik z gledalci je v takih trenutkih pomemben, predvsem pa mora biti »v živo«, ker je sporočilo neposredno povezano z občutkom, da je umetnik na drugi strani v enakem položaju, to pa deluje spodbudno, tolažilno, prijateljsko. Začeli so s pobudo Bunker Teatri, ko so igralci igrali v živo - na varnostni razdalji - na odru Hangar, nato pa prešli v fazo Home Bunker Teatri, ki predvideva povezave v živo z igralci - ti pa so sedaj na svojih domovih. Vse potrebne informacije in povezave so objavljene na družbenih omrežjih.
Z Marcom Palazzonijem smo se pogovorili o življenju aktivnega umetniškega kolektiva v tem obdobju.
Prešli ste postopno od odra do »ekrana«.
Na začetku smo zamrznili program in čakali na navodila. Prenesli smo vse dogodke, hkrati smo se začeli povezovati v živo z našimi gledalci, vsak dan ob 20.30. Zdaj ugotavljamo, da se je sezona verjetno končala in da so tudi prestavljeni dogodki izgubljeni. Upamo, da bomo vsaj lahko zaključili tečaje za člane.
Velika večina kulturnih ustanov je razumela, da je stik »v živo« z občinstvom bistvenega pomena v tem trenutku. Kako so se odzvali vaši obiskovalci?
V tako težkem trenutku je ohranjanje stikov bistvenega pomena, da se počutimo žive. Situacija je zapletena za vse, zato smo tudi izpostavljeni človeški krhkosti in šibkostim, kar pomeni, da je toliko bolj pomembno, da treniramo mentalno, da ostanemo aktivni. Hangar je majhen prostor, kjer sta oder in parter v neposrednem stiku, kar vzbuja posebno toplino publike. To bližino čutimo tudi v streaming povezavah zaradi odziva, spodbudnih komentarjev, delitve objav. Lahko bi rekli, da je nova izkušnja v pomoč naši potrebi po izražanju, a tudi starim in novim gledalcem, ki se počutijo manj osamljene.
Najnovejša pobuda je Home Theatre Live. Lahko rečemo, da gre za nadaljnji korak v skladu s strožjimi omejitvami.
V prvi fazi smo oddajali iz našega gledališča, ki je postal »bunker«. S kulisami smo zagotavljali razdaljo med ustvarjalci in se naučili uporabljati programsko opremo za oddajanje v živo po spletu.
S poslabšanjem situacije pa smo morali zaščititi vse sodelujoče umetnike in smo tako preselili dogajanje na njihove domove. Vsak od njih je na svojem domu sestavil svoj mali digitalni studio. Nekateri uporabljajo samo računalnik, drugi imajo tudi mikser. Vsak pripravi doma svoj prispevek in se poveže z našo facebook in instagram stranjo točno ob 20.30 (edina izjema so povezave v živo za najmlajše, ob 11. uri). Naš tehnik je vsem vedno na razpolago po telefonu, v primeru dvomov ali tehničnih težav.
Katere teme obravnavate?
Ne bi rekel, da imamo rdečo nit, saj skušamo ponujati čim bolj raznolike vsebine za različne vrste gledalcev. Edino pravilo, ki ga skušamo upoštevati, je to, da se izognemo temi pandemije in težkega trenutka, ki ga vsi doživljamo. Želimo nameč, da bi publika med ogledom za trenutek izklopila ostalo, če je to sploh mogoče, in se raje posvetila lepoti umetnosti. Doslej smo imeli koncertne izvedbe gledaliških del, znanstveni kabaret, dogodke za otroke. Imamo tudi koncerte v sodelovanju s tržaško hišo MOLD Records.
Ustvarili ste pravo mrežo umetnikov, ki presega krog vaših rednih in občasnih sodelavcev.
Stik smo vzpostavili z umetniki, ki nas poznajo, so z nami sodelovali v Hangarju ali bi morali sodelovati v tem delu sezone. Vsak četrtek imamo na primer, poleg povezave v živo iz Trsta, tudi rubriko Ricette scottanti x lingue roventi (Pekoči recepti za ognjene jezike) po zamisli Livie Bonetti in Anne Resmini, v kateri se kulinarična tradicija pomeša s stereotipi različne narave. Včasih oddajajo iz Milana, včasih iz Parme, s Federico Ombrato. V prihodnjih tednih bomo gostili druge kolege iz Trenta, Neaplja, Modene.
V vseh primerih govorimo o idealistični, prostovoljni dejavnosti, ki pa predstavlja naložbo v prihodnost.
Vsi umetniki svobodno izbirajo tekst ali vsebino, ki jo bodo uprizorili. Razveselil nas je navdušen odziv, kot tudi raznolikost ponudb. V določenem smislu je to tudi dober način za povečanje vidljivosti. Seveda bomo ob ponovnem odprtju skušali povabiti v našo sezono vse umetnike, ki so podprli to dejavnost. Občinstvo pa bo imelo to prednost, da je že spoznalo - pa čeprav virtualno - njihove sposobnosti.
Priredili ste tudi nabirko.
Vemo, da so trenutno v Italiji v ospredju nabirke, ki so veliko bolj plemenite in potrebne. Kljub temu pa smo se odločili za tovrstno pobudo, saj predstavlja vsak teden zaprtja za mlado in neodvisno dejavnost, kot je Hangar Teatri, veliko izgubo. Poleg tega moramo izplačevati tudi posojilo. Ustvarili smo crowdfunding kampanjo na platformi GoFundMe, kjer lahko vsakdo prispeva z malo donacijo. Vpisovanje ni potrebno. Ob tej priložnosti bi se radi zahvalili tistim, ki so se že odzvali in tudi tako podprli našo dejavnost.