Nasmeh otrok nima narodnosti

Prejemnik mednarodne nagrade Trieste - Diritto di Dialogo, ki jo s pokroviteljstvom Univerze v Trstu in Dežele FJK podeljuje društvo Poesia e solidarietà, je letos Marco Rodari oziroma Claun Pimpa. 45-letni igralec iz Vareseja je že zelo mlad odšel v svet in izbral svoj drugi dom na Bližnjem vzhodu, kjer s svojim nastopom razveseljuje otroke. V vlogi klovna zdravnika je že dobro znan v Siriji, Iraku in na Zahodnem bregu. Ustanovil je združenje Per Far Sorridere il Cielo, da bi skrbel za otroke, ki so doživeli fizične in psihične vojne travme. S svojim rdečim noskom pa potuje tudi po Italiji, kjer obiskuje šole in pediatrične bolnišnice.

Kje ste zdaj?

Trenutno sem doma. Izredne koronavirusne razmere namreč ne dovoljujejo, da bi se podal na Bližnji vzhod. Odpotoval bom v prvo državo, ki bo spet sprejemala tuje goste.

Zakaj ste se pred 15 leti odločili, da boste kot klovn obiskali predvsem vojna območja Bližnjega vzhoda?

Po pravici povedano sem že zelo mlad potoval po svetu in spoznal različna življenjska okolja. Odločil sem se za Bližnji vzhod takrat, ko sem v Siriji preživel prvim bombnim napadom v družbi številnih otrok. Ko skupaj doživljaš tako hude trenutke, se tudi na določeno okolje nekoliko navežeš.

Kako doživljajo otroci na vojnih območjih vaš nastop, kako pa italijanski otroci doma?

Pri otrocih do šestega ali sedmega leta starosti velikih razlik še ni. Njihov nasmeh je čist in še brezskrben. Otroci se smejejo vsi v istem jeziku, ne glede na to, kje so se rodili. Morda le ob prvem srečanju potrebujejo otroci z vojnih območij malo več časa, da se sprostijo, saj tudi pri najmlajših je že prisoten močan občutek strahu. Cilj mojega nastopa pa ni samo nasmeh: v njihovem pogledu iščem radovednost in zaupanje.

Več v današnjem (sobotnem) Primorskem dnevniku.