Nekajtedensko bivanje se je spremenilo v najhujšo moro

Bolezen covid-19 predstavlja veliko tveganje zlasti za starejše osebe. Podatki kažejo, da ena starejša oseba vsakih deset prebiva v domu za starejše občane oz. v zdravstvenih ustanovah - javnih ali zasebnih. Ravno v teh ustanovah je lahko vsaka okužba posledično katastrofalna, saj se razširi kot požar na posušenem območju.

Bralka Klara nas je opozorila na zaskrbljujoče dogajanje v zdravstveno-oskrbovani rezidenci za starejše občane Mademar v Ulici Madonna del mare. Starša, 90-letno mamo in 92-letnega očeta, so v rezidenco sprejeli 6. marca, se pravi v času, ko se je nov koronavirus že pojavil tudi pri nas. »Tam naj bi ostala le nekaj tednov, saj me je njuna negovalka prosila za dopust. Sama imam 73 let in nikakor ne morem poskrbeti zanju, saj sta nepokretna - mama je celo na vozičku. Kot že lani in predlanskem, sem se za pomoč obrnila na to ustanovo,« nam je povedala. Navadno je bilo treba na prosto mesto kar dolgo čakati, tokrat pa so ju sprejeli takoj, je bila presenečena. Odkar sta bila starša v domu, ju hči zaradi vladnih predpisov ni mogla obiskati, pa tudi telefonsko z njima od takrat ni več spregovorila; komunicirala je lahko edino z zdravniki, ki so zanju skrbeli. Slednji so ji nekaj dni po prihodu povedali, da ima mama vročino, vendar jo hkrati mirili, naj ne skrbi, saj je v rezidenci več bolnih ljudi, celo zdravnica. V četrtek, 26. marca, jo je poklical zdravnik iz rezidence in ji sporočil, da se je mamino zdravstveno stanje poslabšalo in s težavo diha. Šele ko se je po telefonu razjezila, naj ukrepajo in naj mamo takoj odpeljejo v bolnišnico, so poklicali rešilca. »To je bilo zgodaj popoldne. Na urgenci v katinarski bolnišnici so ugotovili, da ima pljučnico in ji med drugim naredili bris, ki je v večernih urah pokazal, da je okužena s covidom-19. Od tod so je prepeljali na oddelek za infekcijske bolezni v Glavno bolnišnico. Zdaj je v komi in bori se za življenje.«

Kaj pa oče? Potem ko so mamo hospitalizirali, so se gospe Klari oglasili iz četrtega zdravstvenega okraja, da bi se domenili za očetov povratek domov in oskrbo na domu. »Nič boljšega, sem si mislila, a se je stvar znova komplicirala. Poklical me je zdravnik iz Mademarja in dejal, da oče žal ne more domov, saj ima visoko vročino, nad 38,5. Tudi njega so z rešilcem odpeljali na urgenco in v soboto sem izvedela, da je tudi on okužen. Hospitalizirali so ga v Glavni bolnišnici, na oddelku za geriatrijo.«

Odkar sta bila starša v zdravstveni ustanovi, je morala gospa Klara vsak dan osebno po njune umazane obleke, da bi jih namreč sama oprala doma. Ker nima vozniškega dovoljenja, se je vsak dan peljala z avtobusom po vrečko z oblekami. S časom jih je bilo vse manj, tako da jo je začelo skrbeti, a so jo v rezidenci mirili, naj ne skrbi. »Lagali so mi, saj je imela mama povišano temperaturo takoj že prve dni. So ju tri tedne bolna zadrževali v rezidenci? Zakaj niso takoj ukrepali? Zakaj je niso odpeljali v bolnišnico,« se sprašuje danes gospa Klara, ki jo tare občutek nemoči. Že dvajset let skrbi zanju, sedaj pa ju še videti ne more. Tako ji je hudo ... »Z mamo je stanje kritično, tako so mi povedali v bolnišnici, kamor vsak dan telefoniram, da bi kaj izvedela. Z očetom še ne vedo, ničesar si ne upajo reči, zelo so previdni. Revež ne razume, kaj se dogaja, v postelji noče ležati, samo stran bi hotel. Pa se ne da. Zelo prijazna zdravnica mi je svetovala, naj ga pokličem po whatsappu, a kaj, ko imam star telefon, oče pa ga sploh nima. Zato mu je kar ona sporočila, da ga bom prišla jaz iskat, kakor hitro bo to mogoče, samo sodelovati mora in potrpeti. On pa samo sprašuje, kdaj bo to. Tako kot jaz ...«

Morda je zgodb, kot je ta, še veliko v tem trenutku. Prav je, da ljudje vedo, kaj se dogaja in morda pravočasno ukrepajo oz. vsaj preverijo, kako je z domačimi. Tako, da se morda lahko komu še pomaga.