Nekatere moti določen sistem vodenja pristanišča

Donedavni predsednik Pristaniškega sistema vzhodnega Jadrana Zeno D'Agostino, čigar imenovanje izpred štirih let je zaradi nezdružljivosti s funkcijo predsednika družbe Trieste Terminal Passeggeri (TTP) razveljavil Nacionalni organ za preprečevanje korupcije (ANAC), je videti razpet med frustracijo zaradi povsem nepričakovanega zapleta in zadoščenjem nad odzivom mesta, ki mu je pokazalo, da ceni njegovo delo. S protagonistom teh razburljivih junijskih tržaških dni smo se pogovorili o nepričakovanem zapletu, o njegovem odnosu s pristaniškimi delavci, o odzivu mesta, različnih pogledih na upravljanje pristanišča in hočeš nočeš načetem ugledu v tujini. Prepričan je, da za vsem tem ne stoji določena oseba, ampak spopad dveh različnih pogledov na svet, pri čemer nekaterim ni všeč pozitiven odnos, ki ga je njegova uprava vzpostavila s pristaniškimi delavci.

Kako ste prebili teh prvih deset dni brez predsedniške funkcije?

V resnici sem še naprej delal, ker je bilo obveznosti veliko. Mediji, odvetniki in birokratski postopki so me vsekakor pošteno zaposlili. Poleg tega se je žena vrnila v službo, tako da sem se ukvarjal z otrokoma. Dnevi so bili torej intenzivni, tudi z emotivnega vidika, ker sem bil deležen tolikšne solidarnosti.

S kakšnimi čustvi ste doživljali sobotno manifestacijo na tem trgu?

Lepo je bilo. Zato sem se javno zahvalil tistim, ki so to povzročili. Če se na koncu iz nečesa negativnega razvije nekaj tako lepega, kot je bil sobotni dogodek, se moramo onim, ki so to sprožili, pravzaprav zahvaliti.

Ste pričakovali tako reakcijo pristaniških delavcev in nasploh mesta?

Ne. Lahko ti je jasno, da te nekateri imajo radi, težko pa je ta čustva izraziti na tako fizičen način, kot so to storili v soboto. Prejel pa sem telefonska in elektronska sporočila, klice, pisma, videoposnetke, darila, portrete, celo spominsko ploščo ... Kako bi si lahko vse to predstavljal? To je nepredstavljivo.

Več v jutrišnjem (sredinem) Primorskem dnevniku.