»Nikoli več ne bom šel v Slovenijo po gorivo!«

»Točil bom samo v Italiji!«, »Zaprli so nam mejo v obraz, mojega denarja na črpalkah ne bodo več videli!« Take in podobne komentarje smo lahko prebirali marca in aprila na straneh družabnih omrežij, ko je zaradi pandemije bil vstop v Slovenijo dovoljen le iz delovnih, študijskih, zdravstvenih in družinskih razlogov. Čeprav je marsikateri Tržačan zelo navezan na črpalkarje OMV-ja in Petrola, bi med zaporo težko policiste na meji prepričal, da gre za »congiunte«, svojce ali partnerje. Zato so si marca in aprila tržaški črpalkarji pošteno opomogli in, kljub visokim cenam, točili gorivo kot še nikoli prej.

Z izjemo redkih, ki se zaradi lokacije ali posebnih popustov lahko ponašajo z dobrim številom strank, so črpalkarji po ponovnem odprtju mejnih prehodov spet postali le skrajna izbira voznikov, ki si v rezervoar nalijejo skromnih 10 evrov čistega italijanskega goriva, da jim ne bo zmanjkalo na poti do Sežane ali Rabujeza.

O trenutnem stanju smo se pogovorili z Ettorejem iz črpalke Ettore&Pierpaolo v Nabrežini, tržaškim predsednikom Figisc in upraviteljem črpalke na Opčinah Mariom Millom ter z Marinom Košuto, predsednikom podjetja Adriaenergy in članom pokrajinskega odbora združenja črpalkarjev Figisc.

Več v današnjem (četrtkovem) Primorskem dnevniku.