Od trenutka, ko nam ob prehodu italijansko-slovenske meje ni bilo treba več kazati osebne izkaznice, potnega lista ali prepustnice, je minilo enajst let. Čas je za obračun - je »odprta meja« po dobrem desetletju uresničila tista pričakovanja, ki so se v vseh nas porajala vse od vstopa Slovenije v Evropsko unijo? Na vprašanje je želela odgovoriti raziskava o vplivu vstopa Slovenije v schengenski prostor na vsakdanje življenje prebivalcev Občine Dolina in nasploh širšega čezmejnega območja, izvedbo katere je SKD Valentin Vodnik iz Doline v sklopu projekta Te skupne stezice zaupalo Slovenskemu raziskovalnemu inštitutu, sta na predstavitvi raziskave razložila direktor inštituta Devan Jagodic in predstavnik društva Vojko Kocjančič. Raziskovalka Maja Smotlak je letos med avgustom in oktobrom opravila več intervjujev med prebivalci dolinske in koprske občine in se z njimi pogovorila o različnih pogledih in obdobjih, vezanih na mejo. »Velika ovira« in »nenaravna ločnica« sta samo dve izmed zabeleženih definicij o nekdanji meji med Slovenijo in Italijo, ki se je velika večina intervjuvancev spominja izrazito negativno. Starejši intervjuvanci se spominjajo dveh faz: obdobja neprepustne meje v prvem povojnem času in obdobja od sredine 50. let dalje, ko so se odnosi med državama začeli mehčati in je postajalo prehajanje meje nekoliko lažje. Tudi v »mehkejšem« obdobju je meja ohranila negativen predznak zaradi upočasnjenega premikanja, pregledovanja in omejitev ob prehodu. Vsi intervjuvanci priznavajo, da je življenje »brez meje« lažje in pestrejše kot včasih.