Odšel je Drago Slavec

V katinarski bolnšnici je včeraj umrl Drago Slavec, eden zadnjih partizanov, »eden zadnjih romantičnih junakov evropskega odporništva in komunističnega gibanja«, je zapisal na socialnem omrežju facebook bivši senator Stojan Spetič.

Drago Slavec je bil znan in priljubljen v rojstni Dolini in daleč naokrog, verjetno ni bilo osebe, da ga na bi poznala ali vsaj slišala zanj. Bil je do zadnjega prepričan partizan in komunist, klenega, toda prijaznega in odprtega značaja. Bil je pošten, pravičen in načelen, do zadnjega zvest svojim idealom, hkrati pa prijazen, dobrosrčen in zelo gostoljuben. Vrata njegove kleti so bila za prijatelje in znance vedno odprta, obiskovalcem pa je najraje pripovedoval o vojnem dogajanju in partizanstvu. Njegovo življenje je bilo zelo pestro in bogato, spominov ni manjkalo, tudi ne anekdot.

Svoja doživetja je Drago Slavec s pomočjo Borisa Pangerca objavil v knjigi Zgodbe mojega življenja - Storie di una vita, ki jo je med drugim leta 2013 poslal tudi bivšemu italijanskemu predsedniku Giorgiu Napolitanu in za katero se mu je sam predsednik Napolitano zahvalil. V spremnem pismu se je Drago Slavec skliceval tudi na partizanske izkušnje predsednika, v želji, da bi mu branje obudilo spomine na odporništvo. Direktor tajništva urada predsednika republike je Slavcu 29. maja 2013 poslal v Napolitanovem imenu prijazno zahvalo.

Svoje pričevanje je s pomočjo Borisa Pangerca zaobjel tudi v knjigi Io sono l’ultimo, ki jo je pred okrog 5 leti izdalo vsedržavno združenje partizanov.

Draga Slavca so fašisti že kot mladega fanta odpeljali v Abruce v tako imenovane »posebne bataljone«, je zapisal Stojan Spetič, ob kapitulaciji Italije, jeseni 1943 pa je v Bariju vstopil v prekomorske brigade. Želel je vstopiti v Titovo letalstvo, a so ga Nemci zajeli in odpeljali v koncentracijsko taborišče. Pozimi je zbežal iz lagerja in se preko snežnega mostu preko reke prebil v Švico. Tu so mu ponudili azil, a je odklonil. Podal se je v italijansko Valtellino, kjer se je pridružil tamkajšnjim partizanom. Mladega fanta, ki je imel izkušnje iz Jugoslavije, so poimenovali kar »Tito«. V Valtellini je postal legendarna figura zaradi spretnosti in poguma. Ob splošni vstaji 25. aprila 1945 je vkorakal v kraj Tirano, od tod pa s kolesom do Milana.

Vrnitev v Trst je za Draga Slavca pomenila novo poglavje. Vpregel se je v delo za obnovo domačega kraja, bil četrt stoletja odbornik v občinski upravi, pobudnik zadružništva, kulturnih in drugih dejavnosti, še posebej pa Majence. Dokler so mu moči dale je z mladino dvigal maj in se z njo veselil.