»Otroci potrebujejo človeško bližino«

Otroci potrebujejo človeško bližino in pogovor. Tako misli Igor Saksida, literarni zgodovinar ter profesor na pedagoških fakultetah v Ljubljani in Kopru ter na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem, ki je bil danes gost Osnovne šole Franceta Bevka na Opčinah, kamor so ga povabili v okviru tedna slovenske kulture. Openskim osnovnošolcem je znal književnost približati na svojevrsten in privlačen način, da je učna ura minila, kot bi trenil. Uspeh je po njegovem mnenju v tem, da verjame v to, kar dela in v moč besede. Današnja mlada generacija je po njegovem mnenju bolj zgubljena kot nekoč starejše, čeprav ga otroci vedno presenečajo z željo po pogovarjanju. Vprašati bi se bilo treba, koliko si odrasli vzamejo časa za pogovor z njimi.

Očitno znate pritegniti pozornost otrok. Kako to?

Jaz mislim, da je bistvo učenja to, da verjameš v to, kar delaš in da verjameš čudoviti moči besede, kot je rekla kolegica Verginella, ki me je povabila in da preprosto uživaš v pogovoru z mladimi. To oni začutijo, začutijo iskrenost, začutijo to energijo in potem vidite: tudi sami repajo, potem ti postavljajo vprašanja, ki so neverjetna in tako naprej.

Vi čutite potem, da je tudi današnji otrok dovzeten za knjigo in branje?

Današnji otroci so v resnici bolj zgubljeni, kot smo bili verjetno mi v našem otroštvu, pa ne zato, ker bi imeli premalo informacij, ampak, ker jih imajo preveč. Svet, v katerem živimo, nas nenehno bombardira z vsemi mogočimi sporočili, kolikor pa si tudi mi odrasli vzamemo časa preprosto za iskreno pogovor z otrokom, za umiritev, pravljico, za skupno pripovedovanje verza ali dveh, to se vprašajmo mi odrasli sami. Mene vedno znova presenečajo otroci po šolah - saj ta ni prva šola in bržkone tudi ne bo zadnja, ki me povabi - kako se neverjetno odzivajo, kako se želijo pogovarjati, kako se na koncu želijo, ne vem, si dajati kape na glavo, ki jih uporabljam med predstavami, dajati očala na nos in tako naprej. Otroci, zgleda, res vedno bolj potrebujejo preprosto človeško bližino in pogovor o tem, kar nas dela v resnici ljudi, ne pa robote s telefoni v rokah.

Več v današnjem (petkovem) Primorskem dnevniku.