Ponedeljek, 25 maj 2020
Iskanje

»Pacient čaka, da mu daš spodbudno besedo«

Dolgoletni družinski zdravnik Renato Štokelj odhaja v pokoj

Trst |
29. mar. 2020 | 8:01
Dark Theme

S koncem meseca marca končuje svojo poklicno pot eden od najbolj znanih in priljubljenih slovenskih zdravnikov in športnih delavcev na Tržaškem Renato Štokelj. Njegove ordinacije vsaj zaenkrat ne bo prevzel nihče, saj zdravstveno podjetje oz. Dežela zelo varčujeta s podeljevanjem konvencij novim zdravnikom, kar ni lahko, zlasti v Rojanu, kjer Štokelj deluje in kjer je njegova ordinacija predstavljala tudi pravo narodnostno postojanko. Specialist pulmolog, ki je svojo poklicno pot začel v bolnišnici za pljučne bolezni Santorio Santorio pod Obeliskom in se je pozneje usmeril v poklic družinskega zdravnika, odhaja v pokoj ravno v obdobju pandemije koronavirusa. Tudi o tem je bil govor v intervjuju, v katerem je tekla beseda tudi o odnosu med zdravnikom in pacientom, vprašanju pomanjkanja slovenskih zdravnikov na Tržaškem in posledic pandemije na športne dejavnosti.

Čas, ko odhajate v pokoj, sovpada s pandemijo koronavirusa. Kako to doživljate in spremljate?

Doživljam s precej veliko negotovostjo, tudi administrativne narave. Okrožnice prihajajo kot na tekočem traku in ena demantira drugo, zato smo večkrat v težavah, kako odločati, človek odloča bolj po zdravi pameti kot po realnem predpisu. Sicer imam jaz zaradi nastalih družinskih težav v ambulanti namestnika, ki mi pomaga in zadnja dva tedna to delo opravlja on, sam pa delam od doma in opravljam stvari po računalniku. Tega dela je precej, ker so ambulante relativno prazne: ljudje so povečini razumeli sporočilo, naj ostanejo doma, zato je v glavnem delo s telefonom za recepte, opravičila, bolezenska potrdila o odsotnosti od dela in podobno.

Niste še obravnavali kakega posebnega primera obolenja?

Ne, samo nekaj slučajev sem javil oddelku za preventivo, to je tiste osebe, ki imajo, kot bi rekel, določeno točkovanje: imeti morajo povišano telesno temperaturo, kašelj, težave z dihanjem, v stiku so morale biti z nekom, ki je okužen oz. so bile na območju, kjer je bila epidemija bolj izrazita. Na primer, imel sem sprevodnika vlaka, ki je vsak dan vozil v Veneto in je imel vročino in kašelj. Spričo dejstva, da je bil vsak dan z vlakom v deželi, kjer je bila velika stopnja okužbe, sem opozoril na njegov primer in so zanj odredili 14-dnevno karanteno, čeprav mu brisa niso odvzeli, potem se mu je doma zdravstveno stanje izboljšalo. Pozitivnega pacienta pa nisem imel. Imam tudi nekaj pacientov, ki delajo v domovih za ostarele, kjer je visoka stopnja obolelih, in tudi ti so v 14-dnevni karanteni.

Po specializaciji ste pulmolog. Prav izhajajoč iz tega zornega kota, kaj opažate pri tej bolezni?

Ta bolezen je po načinu okužbe in simptomatologiji podobna drugim virozam, kot je npr. gripa. Tu je glavna komplikacija pljučnica, tudi obširna, ki večkrat zajame oba dela pljuč in povzroča velike težave pri dihanju. Tudi pri gripi, na katero smo navajeni in proti kateri se cepimo, so pljučnice tipična komplikacija, ampak je odstotek primerov veliko manjši, 3 od tisoč, pri koronavirusu pa 3-4 odstotki. Pri koronavirusu je torej pljučnica veliko bolj pogosta in agresivna: pri gripi je pljučnica lahko smrtna, vendar se z antibiotiki večina pacientov pozdravi, tu pa pravega zdravila še ni, zato so pacienti vezani na stroje, hospitalizacija pa je tudi zelo dolga: po navadi so pacienti ves mesec hospitalizirani in tudi okrevanje je zelo počasno.

Po vašem mnenju drži, da so kadilci bolj dovzetni za okužbo s tem virusom kot ostali?

To bi težko rekel. Kadilci so večja rizična skupina zaradi tega, ker imajo po navadi znake kroničnega bronhitisa in zato so pljuča itak nekoliko prizadeta, zato dodatna pljučna bolezen še dodatno poslabša dihanje in pretok kisika. Odvisno je tudi, koliko let kdo kadi: če je to mlajša oseba, znakov kroničnega bronhitisa še nima, daljša pa je »kariera« kajenja, večja je možnost imeti kronični bronhitis v raznih oblikah, lažji, srednji ali hudi. Potem je takega pacienta veliko težje zdraviti, ker že starta z dihalno hibo.

Če pa se ozrete nazaj in pogledate na začetek svoje poklicne poti, kakšni so vaši vtisi? Zakaj ste se sploh odločili za zdravniški poklic?

Že na liceju sem razmišljal, da bi šel za zdravnika. Doma sem od Piščancev in je naše kraje oskrboval starejši rojanski zdravnik, ki je prihajal z motorčkom. Bil je vedno na razpolago in ta njegov lik me je osvojil, občudoval sem ga. Eden od vzrokov je bil ta. Tudi predmeti na liceju so mi ležali, zato sem se odločil za ta poklic. Na začetku sem sicer delal bodisi v bolnici za pljučne bolezni kot v domači ordinaciji, leta 1984 pa sem se odločil samo za delo v ambulanti v Rojanu tudi iz nekega narodnostnega vzgiba. Precej ljudi me je spraševalo, če bi odprl ambulanto. To je tudi eden od vzrokov za malodušje, ker v tem obdobju za slovenske paciente, ki me sprašujejo, katerega zdravnika bi lahko izbrali, nimam odgovora: rečem jim, naj izberejo tiste, ki še imajo prosta mesta, v Rojanu in bližnji okolici pa slovenskega zdravnika ni in ga tudi ne bo, zato mi je toliko huje zanje. Nekaj slovenskih zdravnikov sicer je, a ne blizu: njihova imena jim sporočim, ampak starejše prebivalstvo je bilo vajeno, da je bila naša ambulanta nekakšna slovenska točka v tem predelu, kjer ni več slovenske šole.

S čim vsem se srečuje zdravnik? Kakšni so pacienti, kaj se vam je najbolj vtisnilo v spomin?

Priznati moram, da so nekateri, ko so izvedeli, da se poslavljam, vedno imeli izraze hvaležnosti. Jasno, ljudje so različni, z določenimi pacienti sem imel tudi konflikte, ampak v glavnem sem imel dober odnos. Morda sem se z leti osredotočil bolj na tiste, ki so imeli hujše bolezni in večjo potrebo po zdravstveni pomoči kakor pa na tiste z banalnimi patologijami, ki se, če se ima malo potrpljenja, same pozdravijo. Morda so ti imeli občutek, da jih preziram, ampak ni šlo za prezir a priori, ampak za to, da patologije, kot so npr. sklepne bolečine, artroza ipd., spadajo k človeku in staranju ter ne bodo vplivale na življenje in absolutno ne na smrtnost ali invalidnost. Medtem ko se za paciente z resnejšimi boleznimi človek bolj zavzame, potrudi in skuša razložiti. Problem je tudi, ker se je v zadnjih letih izredno povečal birokratski aspekt: medtem ko si prej recept lahko napisal v 30 sekundah, moraš zdaj premisliti razne kode, ki jih moraš vnašati spričo raznih omejitev zaradi dohodkov, bolezni ali na primer tega, da lahko določena zdravila predpiše le specialist. Toliko je teh ovir, da je nevarnost ravno v tem, da te bolj prevzame strah pred birokratskimi napakami kot to, da se posvetiš pacientu in njegovim problemom.

Če lahko odprem oklepaj: priznati moram, da sem imel veliko srečo, da mi je v ambulanti pomagala žena, ki je bila zelo pomembna. Poznala je paciente, vedela je, kdo potrebuje daljši sestanek, kdo je večkrat v ambulanti, imela je dobro besedo za vse in tudi v teh trenutkih, ko odhajam, se zahvaljujejo meni in njej. Spričo tega velikega birokratskega bremena, mi je to olajšalo delo, da sem se lahko bolj posvetil pacientu, medtem ko je ostale stvari lahko opravljala ona. Že to, da se izogneš stalnemu brnenju telefona in da nanj nekdo odgovarja, je zelo velika pomoč. To je recimo velik problem domačega zdravnika: če nima tajnice, ki piše recepte in odgovarja na telefon, mu to odvzame čas za ukvarjanje s pacientom. Vsak nima te sreče, zlasti za mlajše zdravnike je najetje tajnice veliko ekonomsko breme. Zato so posebno v prvih letih brez nje, če jim potem uspe jo dobiti, je potrebnih nekaj let, da se oseba navadi tajniškega dela, ker ni enostavno. Midva sva se tudi dobro ujela in to je veliko pripomoglo.

V spominskem zapisu, posvečenem nekemu vašemu pokojnemu starejšemu kolegu, sem pred desetletij našel stavek, da je znal tudi z dobro besedo zdraviti ljudi. Koliko ta dejavnik odtehta pri zdravljenju?

Ogromno. Pacient čaka, da mu daš spodbudno, optimistično besedo, da ga potrepljaš po rami in mu zagotoviš, da bolezen ni tako huda in da bo kmalu prišel iz zagate. Eden od mentorjev naših domačih zdravnikov je bil mitični dr. Drago Martelanc pri Sv. Ivanu, ki je na zunaj izpadel robat in agresiven, dejansko pa se je zelo posvetil pacientu, nikogar ni zanemaril, imel je vedno dobro besedo, ga potolažil in podobno. Sam sem ga redko nadomeščal, ampak tistih nekajkrat, ko sva se videla, je bil figura, ki je mlademu zdravniku dal nasvete in določene zglede, kako se obnašati s pacienti.

Že prej ste o tem govorili, a vendar: pred časom ste opozorili na pomanjkanje slovenskih družinskih zdravnikov v naši skupnosti. Najbrž ni vseeno, če pacienta zdravnik nagovori v domačem jeziku ali ne.

To je zelo pomembno, da se lahko pogovorijo v domačem jeziku, še bolje v narečju. Čim bolj se mu v empatiji med tabo in njim približaš, bolje je. O pomanjkanju slovenskih zdravnikov se je vedelo že pred precejšnjimi leti, vzrokov je več. Prvič, ker se mladi zdravniki teže odločajo za poklic domačega zdravnika, ker je predvsem v začetku tudi določeno ekonomsko oz. poslovno tveganje: ko imaš malo pacientov, je plača izredno nizka, stroški ambulante pa enaki, kot če bi imel polno število pacientov. Drugič, Dežela zelo počasi podeli konvencije mladim zdravnikom, zato nastopijo službo po letih čakanja. Letos so na primer podelili konvencijo petim zdravnikom za tržaško pokrajino, od katerih ima samo eden manj kot 50 let. Jasno, manjšinski študentje medicine niso izjema in se raje odločijo za delo v bolnici ali za kaj podobnega kot pa za ta tip poklica. Ob raznih priložnostih sem omenil, da bi se morali dogovoriti npr. s Furlani, da bi poznanje avtohtonega domačega jezika morda prineslo olajšave pri točkovanju za dodelitev konvencije. Morda bi bila to majhna spodbuda, da bi se še kdo odločil za domačega zdravnika. Trend je ta in v kratkem se ne bo spremenil: med tistimi, ki v Furlaniji - Julijski krajini trenutno opravljajo specializacijo za domačega zdravnika, ni niti enega Slovenca, novih pa ni na vidiku.

To ste med drugim povedali na neki Prešernovi proslavi v Rojanu, predelu, kjer živite in ste tudi dejavni v tamkajšnji slovenski skupnosti. Kakšen je slovenski Rojan danes?

Slovenski Rojan je precej obubožan in številčno skromnejši. Najhujši udarec je bil zaprtje osnovne in nižje srednje šole. Zato je živelj skromnejši, nekaj ljudi še hodi k nedeljski maši, v Marijinem domu deluje istoimensko društvo, v prostorih, kjer je prej bila šola, je zdaj sedež Glasbene matice, učenci prihajajo, a to za življenje Rojana kot takega igra obrobno vlogo. Zato je zaprtje ambulante marsikdo razumel kot dodatno ohromitev: med svojimi pacienti sem imel 40 odstotkov Slovencev, na 1500 pacientov pomeni to 600 ljudi, medtem ko je običajno razmerje v mestu 10 odstotkov Slovencev, zato je to pomembno število.

Na koncu še to: vaša poklicna pot se je prepletala tudi s športnim udejstvovanjem, zlasti na košarkarskem področju. Bili ste športni zdravnik, trener, predsednik: kako gledate na prisilno zaustavitev vseh športnih dejavnosti?

Mislim, da v tem trenutku res ni alternative. Priznam, tudi sam nisem pričakoval, da bo ta epidemija tako obsežna in agresivna s tolikšnim številom obolelih in tudi resno obolelih. Zato je druženje res proti vsaki logiki in mislim, da leto 2020 s športnega vidika lahko brišemo do jeseni. V bistvu je kot v vojnem času: kakor takrat ni bilo športnih sezon in olimpijade, tako zdaj ni športnih dogodkov. Moramo biti tudi konkretni: druge zadeve so veliko resnejše in tu seveda šport nastrada. Upam samo, da, ko bomo prišli iz tunela, ne bo velikih ekonomskih in socialnih posledic: tvegamo namreč, da bo to negativno vplivalo na ponoven razcvet in preživetje posebno našega športa, ker smo majhni in je vsaka ohromitev in šibitev negativna. Me veseli, da je predsednik ZSŠDI optimist in da ima spodbudne besede, kar je v tem trenutku tudi prav, saj če nas zagrabi malodušje, je to res še dodatno zlo.

Če strnem: prav se mi zdi, da se je šport ustavil. Morda pa bomo potem še močnejši: kot je bil v povojnih letih elan, nas bosta upam navdušenje in volja po življenju še bolj okrepila, tudi ta aspekt ni zanemarljiv in upam, da bo preveval naše življenje. Četudi bo nekaj denarja manj, bo morda več solidarnosti, volje po življenju in optimizma. Ni vse negativno, kar se dogaja: verjetno smo bili malo predobro navajeni. Iz trpke izkušnje pride morda človek okrepljen, opogumljen in močnejši.

Za branje in pisanje komentarjev je potrebna prijava

$tempAlt.replaceAll('"','').replaceAll('<p>','').replaceAll('</p>','').replaceAll('<br>','').replaceAll('<br/>','').replaceAll('<br />','').trim()

Za katero prepoved si najbolj želite, da bi jo odpravili?

6. maj. 2020 | 17:24
Prepoved ležanja na plaži
Prepoved prostega prečkanja meje
Prepoved obiska prijateljev
Prepoved skupinskih športov
Prepoved normalnega obratovanja barov in restavracij
Vse sedanje prepovedi so na mestu
Prikaz rezultatov

Glasovanje zahteva prijavo