Podivjane koze gospodarijo na Jezeru

Nekateri pravijo, da so prišle iz Slovenije, drugi trdijo, da jih je domačin spustil v dolino Glinščice, tretji pa so mnenja, da se po grebenih in strminah naravnega rezervata plezajo že od polovice preteklega stoletja, ko so se med drugo svetovno vojno preplašile streljanja in zbežale iz zagrajenega pašnika. Same nam bodo težko povedale, od kod prihajajo, iz zbranih informacij pa izhaja, da so koze na območju dolinske občine prisotne že veliko let.

Najraje se plezajo po skalah, nemoteno srkajo bistro vodo iz Glinščice, prežvekujejo okusno travico in cvetje, po novem pa si privoščijo domači lovor, hortenzije in za prilogo košček slanega ometa. Nato poližejo pnevmatike parkiranih avtomobilov na Jezeru, pogrizejo brisalce in se ponosno povzpnejo na streho vozil, da bi z visokega uživale v razgledu nad mogočno dolino, kjer so, kot kaže, doma.

Od kod so se koze in kozli prikradli v Naravni rezervat doline Glinščice, dejansko ni dano vedeti. Iz neuradnih virov izhaja, da so se živali iz Beke in Ocizle spustile proti Italiji in tu srečale ubežnike in ubežnice, ki so se pravkar oddaljile od posesti lokalnega živinorejca. Med domačinkami in priseljenci se je takoj vnela iskrica ljubezni; maloštevilna skupina votlorogov je tako postala velika čreda, ki danes šteje okrog sedemdeset glav. Meje nenaseljenega območja so preskočile pred natanko enim letom, ko je nastopila pandemija, ki je človeka začasno priklenila na dom. Tako so domačini marca lani prvič opazili črede koz na Jezeru. Do 35 samcev in samic z mladiči se je sprehajalo po domačih vrtovih in pojedlo vse, kar je bilo užitnega, trkalo z rogovi na vrata in stene, lizalo slan omet in povzročalo neprijetno škodo.

Dolinska občinska uprava je že v prejšnjem mandatu pripravila načrt za odstranitev koz iz območja Naravnega rezervata doline Glinščice.

Več v današnjem (sredinem) Primorskem dnevniku.