Dobri stari Charles Darwin bi bil Igorja Gabrovca zelo vesel. Razveselilo bi ga že njegovo rojstvo v narodnostno mešani družini na Krasu, na svetega Blaža dan, 3. februarja pred pol stoletja. Oče Mirko in mama Norma sta bila takrat v Mavhinjah edini slovensko-italijanski par. Mešanih zakonov še nekaj desetletij po vojni na Krasu ni bilo veliko. Bili so izjema. Evolucija narodnostnih odnosov je nato storila, da postajajo pomalem večina, če že niso povsem večina. A takrat, v šestdesetih in sedemdesetih letih preteklega stoletja, je bilo drugače. Velika mavhinjska ljubezen je premagala jezikovne, kulturne in vse druge pregrade. Dve deklici in trije fantki so osrečili družino, Igor je bil predzadnji, za Auroro, Danilom in Natalijo in pred Aljošo.
Da bo iz njega nekaj pomembnega postalo, so zaslutili že profesorji na višji srednji šoli. Obiskoval je poklicni zavod Jožefa Stefana, vpisal se je na elektronsko smer. Zanimal se je za šolska vprašanja, za dijaško skupnost, si pridobil zaupanje sošolcev, postal njihov predstavnik v razredu in tako že v šoli prišel, domala prvič, v stik z oblastjo, tisto šolsko. Prehod iz šolskega sveta v svet politike je bilo le vprašanje časa in potrebne evolucije.
Po nazoru je bil mladi Gabrovec takrat levičar, a posebne sorte, tiste neodvisne. Pri štiriindvajsetih je leta 1996 kandidiral – kot neodvisen, seveda – na listi Demokratične stranke levice na tržaških pokrajinskih volitvah. Predlagal ga je strankin pokrajinski tajnik Stelio Spadaro, izvoljen je bil v »svojem« devinsko-nabrežinskem volilnem okrožju. First race, first win, bi lahko zapisali v sodobnem športno-spletnem žargonu. Postal je pokrajinski svetnik, njegov kolega je bil Willj Mikac, izvoljen v dolinskem okrožju. Oba sta sedela v opoziciji, Pokrajina Trst je bila tisto petletje (1996–2001) v rokah desne sredine, Renzo Codarin je bil njen predsednik.
Več v jutrišnjem (sredinem) Primorskem dnevniku