Potovanje, ki ne bi škodilo nekaterim politikom

V prvem členu zakona, s katerim je bil ustanovljen dan spomina na žrtve fojb in množični odhod Italijanov iz Istre in Dalmacije, je zapisano, da je cilj omenjenega spominskega dne med drugim tudi ohranjanje in obnavljanje spomina, povezanega s kompleksnostjo zgodovinskih dogodkov ob italijanski vzhodni meji. Toda ravno omenjeni vidik je pri obeleževanju spominskega dne, za katerega so določili 10. februar, praviloma najbolj zapostavljen.

Obstajajo pa svetle izjeme, ki »plavajo« proti toku. Med temi je projekt Storia di un confine difficile. L'alto Adriatico nel Novecento (Zgodovina težavne meje. Severni Jadran v 20. stoletju), v sklopu katerega se je 50 dijakinj in dijakov iz Toskane v preteklih dneh mudilo vzdolž italijansko-slovenske meje, v Istri, nazaj grede pa tudi v dveh toskanskih krajih, v Laterini, kjer je bilo pribežališče številnih izseljencev iz Istre, Reke in Dalmacije, pa tudi v kraju Renicci di Anghiari, kjer je bilo internacijsko taborišče, v katerega so v času fašizma zapirali predvsem jugoslovanske civiliste.

»Letošnjega študijskega potovanja se je udeležilo 50 dijakov in 25 profesorjev iz cele Toskane. To je bilo drugo potovanje, prvič smo v te kraje prišli že leta 2018,« pove Luca Bravi, eden izmed stvariteljev projekta, ki ga omogoča Dežela Toskana v sodelovanju z zgodovinskima inštitutoma za odporništvo in sodobno zgodovino ISRT in ISGREC. »Temelj, na katerem smo zasnovali izobraževalno potovanje, je bilo prepričanje, da je za razumevanje kompleksnosti zgodovinskih dogodkov iz teh krajev nujno natančno znanje, ki ga dijaki pridobivajo v stiku tako s strokovnjaki, torej z zgodovinarji, kot s pričevalci.«

Več v današnjem (sobotnem) Primorskem dnevniku.