Potovanje okrog sveta ni tako prijetno, če si ujet na ladji ...

Jules Verne je svoje literarno potovanje okrog sveta opravil v 80 dneh, nekdanja predsednica Pokrajine Trst Maria Teresa Bassa Poropat pa si je zanje vzela nekaj več časa – 112 dni. Protagonist Vernejevega romana, angleški gospod Philleas Fogg, je moral zaradi stave hiteti in se po poti rešiti iz marsikatere nepričakovane zagate, Bassa Poropatova pa je bila s plovbo na križarski ladji Costa Deliziosa prepričana, da je ničesar ne more presenetiti. Pa se je zmotila ...

Na ladjo velikanko se je v Benetkah vkrcala 5. januarja, ravno tam naj bi se izkrcala – po prvotnem potniškem planu – 29. aprila. »Pravkar plujemo po Rdečem morju proti Sueškemu prekopu; slednjega naj bi prešli 11. aprila. Kaj nas potem čaka, pa je za enkrat neznanka,« nam je preko whatsappa povedala Bassa Poropatova, ki trenutno nima nobene informacije o tem, ali jim bo mogoče pripluti v kak italijanski pristan in se izkrcati, ali bodo morali še vztrajati na ladji oz. zdravem »otoku« sredi morja. Za razliko od nekaterih ladij za križarjenje, na Deliziosi namreč niso zabeležili nobenega primera okužbe s koronavirusom. Ladja je že več kot dvajset dni na morju, v pristanišča je zaplula le iz tehničnih razlogov – ko je potrebovala gorivo, potniki pa se niso nikoli izkrcali. »Nazadnje smo na kopno stopili 14. marca v mestu Albany v Avstraliji. Od takrat pa noben potnik in ravno tako ne član posadke ni več zapustil ladje; prav tako nihče se nam ni pridružil,« je dodala Bassa Poropatova. Daljši oddih si je tržaška občinska svetnica iz vrst Občanov privoščila po katastrofalnem lanskem poletju, ko jo je napadel pes in ji hudo poškodoval roko.

Prav gotovo preživljajo potniki in posadka na ladji neke vrste karanteno, je ugotavljala, ki je dokaj različna od te, ki jo doživljamo mi. »Seveda se moramo tudi na ladji držati zdravstveno-higienskih pravil, prepovedano pa je tudi vsakršno druženje, vzporedno pa se še vedno lahko zadržujemo na zraku, se pravi na krovu in zahajamo v bazene in telovadnice,« je razmere primerjala sogovornica. Sama na primer preživlja veliko časa ravno v teh rekreacijskih prostorih, da bi ustrezno razgibavala roko, ki ji tudi po skoraj 9 mesecih še vedno povzroča preglavice. Seveda pa si kot strastna ljubiteljica vsak dan privošči knjigo, kar požira jih.

»Prav gotovo se nam godi bolje kot ostalim, nikakor pa ne morem biti ravnodušna nad novicami, ki nas z dokajšnjo zamudo dohitevajo na ladji.« Bassa Poropatova je zaskrbljena nad dogajanjem v Italiji in v svetu nasploh, k temu pa gre dodati oddaljenost od domačih, ki je sedaj še toliko bolj občutna in obremenjujoča. Vse to samo krepi tesnobo in skrbi, tako da je dogajanje močno prizadelo brezskrbno vzdušje, s katerim so se podali na križarjenje. »Marsikaj se je v tem mesecu spremenilo, začenši z itinerarijem in predvidenimi postojankami, ki so druga za drugo zmanjkale oz. kar izbrisali so jih – Kitajska, Japonska, Vietnam, Filipini, Šrilanka, Oman, Indija, Arabske države. Nič ne de, sedaj je edino in najbolj pomembno to, da se čim prej vrnemo domov.« Bassa Poropatova pogreša dom in domače ter upa, da bo čim prej vse minilo in se bo lahko znova poprijelo za vsakdanja opravila.

Ob povratku bodo morali vsi potniki prestati 14-dnevno karanteno, to je bilo pričakovati. Sanjsko potovanje, ki ga ne bodo zlahka pozabili ...

Še pred izbruhom koronavirusa so bile ladje za križarjenje dobrodošle v vsakem italijanskem pristanišču, celo vabili so jih na vse možne načine, saj na krovu prevažajo več deset milijonov potnikov, prinašajo bogastvo in delovna mesta; danes pa se jih vsa otepajo, češ da so žarišča okužbe. Družba Costa Crociere ima na morju tačas tri ladje velikanke – vsaka ima po 3 tisoč potnikov oz. članov posadke; od teh naj bi bilo 556 italijanskih državljanov. Največ jih je na ladji Deliziosa – 1830 potnikov, od katerih je 456 Italijanov, pa kakih 1000 članov posadke.

Družba je na pomoč pozvala predsednika republike Sergia Mattarello, na spletni strani www.change.org je medtem stekla tudi peticija za sprejem ladij za križarjenje, pa tudi italijanske pristaniške oblasti si prizadevajo za njihov povratek, tako kot ministrica za prevoze Paola De Micheli.