Poziv ni bil uperjen proti partizanskim zastavam

Iz kabineta župana Roberta Dipiazze so v torek posredovali dopis Komisije za Rižarno, ki udeležence osrednje proslave ob 25. aprilu poziva, naj v notranjosti Rižarne »izobesijo izključno priznane simbole osvobodilnega gibanja in se izognejo drugačnim zastavam«. Na nekaterih spletnih straneh se je ob tem sporočilu pojavila fotografija italijanske trikolore in slovenske trobojnice s slovensko zastavo ... Ampak ali nista ravno ti zastavi med najbolj razširjenimi simboli krajevnega osvobodilnega gibanja?

Da je italijansko zastavo z rdečo zvezdo uporabljala brigada Garibaldi, medtem ko so belo-modro-rdečo s peterokrako nosili slovenski partizani, nam je potrdil tudi tržaški zgodovinar Borut Klabjan. »Res je sicer, da je napadanje slovenskih in jugoslovanskih zastav zadnja leta nacionalni šport – navsezadnje je to storil tudi župan Dipiazza ob prvomajski povorki pred dvema letoma –, a avtorji poziva najbrž niso ciljali nanje, saj so v Rižarni zelo redke. Med lansko proslavo je mojo pozornost pritegnilo ravno dejstvo, da slovenskih barv skorajda ni videti: v Rižarni so izpostavljeni številni grbi javnih uprav, nad glavami plapolajo zastave sindikatov in miru, z vizualnega vidika pa smo Slovenci skoraj nevidni.«

Da v Komisiji za Rižarno, ki jo imenuje Občina Trst, niso ciljali na partizanske zastave, nam je potrdil tudi predsednik Deželnega inštituta za zgodovino odporniškega gibanja in sodobnost (IRSREC) Mauro Gialuz. »Poziv smo sestavili že pred meseci in nima nobene zveze z dogajanjem zadnjih dni,« nam je pojasnil Gialuz. »Izhajali smo iz stališča, da je Rižarna laična katedrala, v katero v znak spoštovanja do umrlih politične bitke nimajo vstopa. Predlagali smo, naj bodo v Rižarni zastopani samo prapori krajevnih uprav in zastave združenj partizanov ter deportirancev, ne pa sindikatov ali drugih držav. Z vsebino poziva smo se vsi strinjali, kar pomeni, da se je vsakdo nečemu odpovedal.«