»Nabrežina, 6. t.m. Čitalnica nabrežinska je ustanovljena«. Tako se je glasila novičica, ki jo je 12. februarja 1869 objavil goriški časnik Domovina. 29. avgusta istega leta pa je časopis Jadranska zarja poročal o odprtju Čitalnice, ki se je je udeležilo neverjetnih 500 ljudi, med katerimi je bil tudi eden od pomembnejših voditeljev primorskih Slovencev v tistem času - odvetnik Karel Lavrič.
Nabrežinsko Čitalnico so ustanovili v času političnega in kulturnega vrenja, ki ga je sprožil prvi tabor na Primorskem, v Šempasu na Vipavskem 18. oktobra 1868. Čitalnice so bile središče krajevnega kulturnega in političnega življenja. To je veljalo toliko bolj za podeželje, še zlasti v zlati dobi čitalnic – šestdesetih letih 19. stoletja. Na Goriškem, kamor je tedaj spadala Nabrežina, se je čitalniško gibanje še posebej razmahnilo, saj je bilo tam v času nastanka nabrežinskega društva več kot tretjina vseh čitalnic na Slovenskem.
Čitalnica v Nabrežini je nastala v obdobju, ko se je vas, še nekaj desetletij prej nepomembno kmečko-ribiško naselje, naglo razvijala v vseh pogledih, njen namen pa ni bil zgolj kulturno-prosvetni, saj je namreč razvijala narodno zavest nasploh. UstanoviteV pred 150 leti pa je bila prelomnega pomena, saj je bila Čitalnica predhodnica vseh kasneje delujočih društev v Nabrežini.