»Pred 80 leti smo mislili, da je nacifašizem premagan, a ni tako«

Spoštovani prisotni!

Ko sem prvič posegel na tem mestu, 25. aprila 2015, sem omenil čas, ki hitro teče in briše živeča pričevanja ljudi, ki so se borili za svobodo, za življenje brez nasilja, enakopravnost, za demokracijo. Omenil sem svojo družino in ožje sorodnike, ki so za ta boj veliko dali, nekateri tudi svoje življenje. Izpostavil sem pomen, da se mlajše rodove, nase sinove in hčere, seznani s tem delom spomina naših družin, da se v drugačnih trenutkih, mogoče takih, ki jih občasno opažamo že danes, zresnijo in zamislijo ter zavzamejo trezno in primerno odločitev in smer.

25. april je bil za dan osvoboditve proglašen na predlog takratnega predsednika vlade Alcideja De Gasperija 22. aprila 1946 in je leta 1949 z zakonom 260 postal dela prost dan.

To praznovanje 25. aprila, dneva osvoboditve, se v zadnjih časih, tudi na državni ravni, pogosto postavlja v dvom. Del vlade potrjuje pomen in vlogo praznika, dneva svobode, del pa pravi, da zanje 25. april ne predstavlja trenutka zbranosti, premisleka, praznika osvoboditve in da ga ne bo praznovalo, ker jim nič ne pomeni.

Na dan prihajajo ponovno bojazni do bližnjega, do drugače govorečega, do tistega z drugačno barvo kože, ali z drugačno veroizpovedjo. Italijanske tajne službe opozarjajo, da je ksenofobni neofašizem danes ena najhujših groženj za varnost in javni red v državi.

Paziti moramo in biti pripravljeni se zavzeti, da se ne bi ponovno oglašali glasovi ljudi — tudi takih, ki so na vladi — ki želijo z zakonom omejevati in izključevati ali celo iztrebiti drugačnost. Tu se moramo zamisliti in se spomniti na režim, ki je v tridesetih letih prejšnjega stoletja, prav tu v Trstu, razglasil rasne zakone.

Postavlja se v dvom obstoj Evrope, postavlja se v dvom odprtost meja, prosti pretok ljudi. (Pri nas v Dolini pa smo se že od leta 1981, v času, ko je meja ločevala dva različna ekonomska sistema, zavzemali za odprte meje in še dandanes obeležujemo dvakrat letno, skupaj s prijateljskimi slovenskimi in hrvaškimi občinami, odprte meje med državami in državljani.)

Evropa je mogoče tudi v marsičem pomanjkljiva in nepravična, a predstavlja stabilnost in jamstvo miru pred grožnjo vojne. Posledice prenehanja njenega obstoja bi bile negativne in boleče za vse nas, posebno tu, v tem obmejnem prostoru. V tem smislu smatram za potrebno, da se z novim zagonom zavzamemo za prijateljstvo med narodi in da se zoperstavimo silam, ki sejejo sovraštvo pri nas doma in po celi Evropi.

Pred osemdesetimi leti smo mislili, da je bil nacifašizem za vedno premagan, a danes se zavedamo, da ni tako. Strup nadutega nacionalizma, ki ga spremljata fašizem in rasizem, se vrača in postavlja pod vprašaj pravice in svobodo, ki smo jih dosegli z nadčloveškimi žrtvami in s krvjo.

Pred par meseci smo bili tu pri nas priča sramotnemu poneverjanju zgodovine na najvišjih nivojih državnih in evropskih oblasti. V poskusu enačenja žrtev s krvniki, je bilo izrečenih cel kup laži, ki me kot Slovenca, kot državljana Republike Italije, kot Evropejca in kot človeka globoko žalijo. Verjamem, da se počutijo užaljeni tudi tisti, ki globoko čutijo sporočilnost Rižarne in so se danes odločili, da ne bodo navzoči na današnji slovesnosti, a da priredijo alternativni shod. Upam, da bodo v bodoče dobili svoje mesto tu pred mikrofonom in da jim bo dana možnost javno izraziti svoje razočaranje.

Dandanes se zaradi političnih računic postavljajo v dvom zgodovinska dejstva, ki so jih raziskali strokovnjaki na področju zgodovinopisja in ki so jih dokumentirali mednarodno priznani zgodovinarji. Kot v najhujših totalitarnih režimih, se tudi tu pri nas, na deželni ravni, želi izbrisati vsako zgodovinsko ugotovitev, ki ni v skladu s trenutno politično vizijo oblasti. In tega ravnanja so bili v zadnjih časih deležni številni resni krajevni zgodovinarji, med njimi tudi docent za novejšo zgodovino na tržaški univerzi, profesor Raul Pupo, ki je bil pred leti med drugim član slovensko-italijanske zgodovinsko-kulturne komisije. Ta komisija, katere člane sta imenovali obe vladi (Republike Italije in Republike Slovenije), je leta 2000 objavila poročilo o slovensko-italijanskih odnosih med letoma 1880 in 1956, v katero je strnila zgodovinska ugotavljanja, s katerimi sta se strinjali obe strani. Slovenija je to poročilo usvojila, Italija še ne. Zavzeti se moramo pri pristojnih oblasteh, na vseh nivojih, da bi to poročilo postalo osnova za učenje novejše zgodovine na vseh šolah, ne samo pri nas, ampak po vsej Italiji. Da se na podlagi znanja dokončno prepreči širjenje laži in manipulacijo z ljudmi.

Seveda, v času zaostrovanja ekonomske krize, naraščanja brezposelnosti, približevanja recesiji, je veliko lažje, da se pojavljajo tovrstna tolmačenja, ekstremizmi, diskriminacije, nestrpnost in da jim ljudje nasedejo.

Zato se vrnem k svoji začetni misli, kako potrebno je ohraniti spomin, posredovati mladim, ki bodo čez nekaj let aktivni del naše družbe — nekateri od njih jo bodo vodili — pričevanja o takratnih grozovitih dogodkih. Naj omenim samo tistega, ki ga je Moni Ovadia pred kratkim označil za tržaške Ardeatinske jame (71 ustreljenih na Opčinah), ki kljub obljubam še vedno čaka na ustrezno obeležje, ali na obešence v Ul. Ghega, na vse požige in usmrtitve po naših vaseh, pa vse do kraja, v katerem je na našem območju teror dosegel svoj višek: tu v tržaški Rižarni.

Novim rodovom moramo zapustiti tisto znanje in sposobnosti, da lahko pravočasno prepoznajo zlo, ki se udejanja in ki se v odrešilni preobleki kaže kot edina, a v resnici zavajujoča, rešitev obstoječih problemov. Da se lahko v doglednem času zavedajo prepada, v katerega vodi taka pot in da se uspejo zoperstaviti katastrofi, v katero je pred osemdesetimi leti padla celotna Evropa.