Učenci so v tem obdobju še najbolj odtujeni. Dneve preživljajo med domačimi stenami. Najsrečnejši obiščejo vrt pred pragom ali se svežega zraka nadihajo na balkonu. Prebujanje ob zori in pot do šole sta le bled spomin. Snidenje s sošolci in sedenje v učilnici pogrešajo že od konca februarja, nalog in pouka pa v glavnem ne, saj je izobraževanje na daljavo steklo na vseh osnovnih šolah, pa čeprav v zelo različnih oblikah.
Izredno stanje je marsikoga presenetilo. Razvijanje tehnoloških sposobnosti, ki je do takrat bilo le zapisano med šolske obveznosti, je postalo na vrat na nos nujno potrebno. Splošna slika, ki je nastala pri pogovorih z učnim kadrom, je pozitivna. Pouk na daljavo je marsikje stekel uspešno, ponekod pa se šolske ure tolmačijo drugače in je stik z učenci zelo posreden (v glavnem v obliki domačih nalog).
Najbolj priljubljene med otroki in starši so dnevne povezave v živo preko spletnih aplikacij, ki omogočajo video poziv, pisanje v klepetalnico in pogovore. Te potekajo v številnih šolah in razredih, ne pa v vseh. Učiteljem in otrokom omogočajo, da se med sabo pogovorijo o nalogah in vsebinah, malo poklepetajo in sledijo razlagam. Tako se lahko vsaj za pol ure oz. urico ali dve virtualno oddaljijo od domače izolacije in obenem usvajajo snov, ki jo predvideva program.
Elektronski dnevnik, ki so ga na vseh osnovnih šolah uvedli najkasneje septembra lani, je bil do izrednega stanja zaprte narave, sredstvo za posredovanje nujnih sporočil. Šolske uprave so že po prvem tednu prekinitve didaktičnih dejavnosti dovolile dostop staršem. Skupna platforma je tako postala šolski agora, kjer se vse premika, tam nekje v medmrežju. Učitelji na njem delijo na primer naloge, jih sprejemajo, pregledujejo in ponovno naložijo, posredujejo sporočila, nalagajo vsebine in še kaj.
Še najbolj starodobna, kljub vsemu po svoje učinkovita, je elektronska pošta, ki dovoljuje dopisovanje, a brez hitrega odziva, ki ga lahko imajo video klic, spletna klepetalnica, aplikacije ali druge sodobnejše nastavitve.
Po besedah učiteljev naj bi bilo izobraževanje na osnovnih šolah na Tržaškem uspešno, glede na razmere. Takoj po prekinitvi pouka so se skoraj vsi posvetili hitremu in učinkovitemu izpopolnjevanju na področju novih tehnologij, da bi svojim učencem ponudili kar se da kakovostno različico izobraževanja na daljavo. Digitalni animatorji so na šolah postali ključni liki, ravnateljice in ravnatelj pa koordinatorji virtualne šole.
Na prvi pogled bi lahko kazalo, da je vse steklo kot po maslu. Žal pa ni tako. Izobraževanje na daljavo je v številnih državah na svetu zelo razvito. Tehnologija, ki jo zdaj po sili razmer končno uporabljajo tudi v šolah v Italiji, je drugod že več let del rednega pouka. Ni dvoma o tem, da ravnateljstva niso bila v stanju nuditi učnemu kadru in učencem hitre priprave in pripomočkov, ki jih je ministrstvo za šolstvo le delno priskrbelo, že dolgo pa obljubljalo. Pouk v tem času sloni na delu vsakega posameznika, ki je svoje službene obveznosti popolnoma spreobrnil. Opravlja jih na daljavo, v številnih primerih poseda za računalnikom od jutra do večera, ustvarja po svojih močeh in verjetno hudo pogreša otroško kričanje na šolskem hodniku. Nekaterim gre tehnologija od rok, drugim je žal virtualni svet povsem tuj.
Na Uradu za slovenske šole so v minulem tednu nastavili projekt Stikalo za digitalno šolo. V sodelovanju s Slovenskim deželnim gospodarskim združenjem in s prispevkom Zadružne kraške banke Trst Gorica bodo slovenskim šolam in družinam pomagali pri nabavi tehnoloških pripomočkov, predvsem pa nudili asistenco pri njihovi uporabi, kot smo že poročali v našem dnevniku.
Kako pa na delo, ki ga opravljajo učitelji osnovnih šol, gledajo družine? Kakšne težave imajo z učenjem na daljavo? »V prvih dneh so nekatere družine imele težave pri vzpostavljanju povezave in uporabi računalnika, saj se ne spoznajo vsi na tehnologijo, ki jo uporabljamo za učenje. Učiteljice in učitelji so priskočili na pomoč, tudi med sabo smo si starši pomagali,« je povedala predstavnica staršev drugega razreda osnovne šole Otona Župančiča pri Sv. Ivanu Micaela Stibiel, mamica dveh deklic, ki obiskujeta drugi in četrti razred. »Težave se pojavljajo v družinah, kjer sta oba starša italijansko govoreča in ne razumeta navodil, otroci v drugem razredu pa so še premajhni, da bi jima razlagali. Pri tem nam učitelji zelo pomagajo: navodila, ki jih posredujejo, so jasna in enostavna, med starši pa si tudi radi pomagamo. Za otroke, ki pri oddanih nalogah kažejo težave, so nekatere učiteljice organizirale podporni pouk,« je pojasnila in dodala, da bi težko lahko primerjali izobraževanje na daljavo z rednim poukom, zdi pa se ji, da se je v tako izrednih okoliščinah učni kader izkazal. »Vsi se moramo nekoliko prilagoditi stanju, ki je nastalo zaradi pandemije. Ko odpiram sporočila učiteljic v elektronski pošti, opažam, da so nekatera pisma bila poslana v poznih nočnih urah, ob koncu delovnega dne, ki je znatno daljši kot je bil pred prekinitvijo dejavnosti.«
Predstavnica tretjega, četrtega in petega razreda na osnovni šoli Prežihovega Voranca v Dolini Maria Kočevar je med starši opazila precejšnje odobravanje za delo, ki ga opravljajo otroci in učitelji v tem času: »Otroci so z delom na daljavo zasedeni približno dve uri na dan, nato pa pišejo naloge. Dva višja razreda se dvakrat na teden srečujeta z učiteljico preko Skypa. Tam se pogovorijo o tem, kako poteka delo. Pred dnevi pa so se učenci virtualno srečali med sabo in si povedali, kako se počutijo in kaj najbolj pogrešajo. Z učnim osebjem smo pred kratkim imeli videokonferenco, na kateri so nam sporočili, da bodo kmalu nastavili virtualne učilnice platforme Google Classroom.«
Na nastavitev čakajo na Večstopenjski šoli na Opčinah, kjer so se učitelji na osnovni šoli doslej posluževali izobraževanja na daljavo v obliki, ki je vsakemu najbolj ležala. »Naloge in videoposnetke prejemam po elektronski pošti. Vsako jutro se pri nas doma začne pouk na daljavo v treh različnih razredih,« je povedala Daša Pangerc, mama treh deklic, ki obiskujejo tri različne razrede openske osnovne šole Franceta Bevka. »Vsaka sedi v drugi sobi, jaz pa grem od ene do druge in jim pomagam pri usvajanju novih vsebin. Priznam, da ni lahko, saj sem jaz mama, one pa potrebujejo lik učiteljice. Težko si razlagajo, da gre za pravi pouk,« je razložila Daša, ki je že izkoristila dopust zaradi izrednih razmer, zdaj pa je na dvotedenskem čakanju na delo. Še ne ve, kako bo s šolanjem na daljavo, ko bo ponovno šla v službo, saj dekleta sploh ne morejo sama upravljati z gradivom, ki ga prejmejo od učiteljic.
V številnejših družinah se poleg upravljanja pouka v različnih razredih pojavlja problem tehnologije. Računalnik je eden, otrok pa je več: »Na šoli smo zaprosili za pomoč pri nabavi potrebne tehnologije, saj se trenutno s tremi otroki poslužujemo samo enega računalnika. S podobnimi težavami se soočajo tudi druge družine, ki so se prav tako obrnile na šole. Vse kaže, da bomo po veliki noči začeli uporabljati Googlovo virtualno učilnico, kar bo za otroke in starše pozitiven preskok. Z veseljem pomagam svojim hčerkam, a mama je mama, ne pa učiteljica,« je še dodala Daša.