Prijava
Stanko z najstarejšo trto vitovske na celinskem Krasu(
)
Gospod Milič v raju pršutov(
)
Milič je tudi lovec in lastnik številnih nagačenih trofej(
)
Dark Theme
Marsikateri tržaški osmičar ima v svoji kleti obešene salame, pršute in druge suhomesnate izdelke, ki dve leti ali več potrpežljivo zorijo, in čakajo, da bo kdo vanje zagrizel, usta pa splaknil s kozarcem okusnega terana. Stanko Milič, vinogradnik, kmet in lovec iz Zgonika, pa v svoji delavnici hrani prav poseben pršut. »Na klin sem ga obesil pred dvajsetimi leti, gre pa se za nogo prvega merjasca, ki je bil ustreljen na območju zgoniške občine,« je ponosno razložil.
Obisk na Miličevi domačiji, med katerim je beseda tekla predvsem o letošnji letini grozdja, je gospod Stanko uvedel s krajšo zgodovinsko pripovedjo. Njegova družina je namreč ena najstarejših, ki jih najdemo na Krasu. »Prvi dokumenti, ki pričajo o prisotnosti Miličev na Krasu, segajo v daljno leto 1420. Moj priimek izhaja iz besede Militz, kar je staro poimenovanje za vaškega stražarja. Na Krasu je bila velika revščina, če nisi imel hrane, si bil prisiljen krasti. Stražarji so vasi varovali pred vdori tatov,« je hitel razlagati Stanko in pojasnil, da na dokumentih piše, da je bil stražar oborožen s sabljo in ščitom. Če je izgubil enega od dveh kosov orožja, ga je moral odplačati v hrani ali živini.
Pri Miličevih bodo okvirno trgali čez dober teden dni. Stanko stavi na spontano fermentacijo mošta, pridelava nekaterih sort belih vin predvideva tudi kakšen dan maceracije, ki po mnenju vinogradnika vinu dodeli barvo ter kompleksnost vonjav in arom. »Dokler ne dozori tudi pečka grozdne jagode, grozdje ni pripravljeno za trgatev. Pobiranje grozdja, ko je to doseglo idealno stopnjo kislin in sladkorja, zagotavlja dober končni izdelek, ki je dišeč, okusen in hkrati prijeten za pitje,« je razložil Stanko, ki je s kvaliteto grozdja letos zelo zadovoljen.
Celotno reportažo si lahko preberete v današnjem (sredinem) Primorskem dnevniku.
