Italijansko ministrstvo za šolstvo je takoj po prekinitvi didaktičnih dejavnosti ob koncu februarja povabilo ravnatelje, naj uvedejo izobraževanje na daljavo. Učitelji so se tako podali na novo pot, ki je zahtevala kar nekaj ur dela, hitrega izpopolnjevanja in ustvarjanja virtualnih vsebin. Razmere so po šolah podobne, saj so se po prvih dveh tednih izrednega stanja vsi prilagodili in ugotovili, da se na daljavo lahko veliko naredi.
Večina osnovnih šol prisega na spletne učilnice, ki jih ponuja Googlova platforma, aktualne pa so tudi druge aplikacije, elektronska pošta in telefon. Uvedba elektronskega dnevnika se je izkazala kot dobra izbira ne le za učni kader.
»Izobraževanje na daljavo zahteva veliko časa, a daje tudi veliko zadoščenja,« je povedala Alenka Dobrila, učiteljica na Osnovni šoli Josipa Ribičiča pri Sv. Jakobu.
»Z ravnateljem in kolegi smo začeli s koordinacijo dela že takoj po prvi prekinitvi pouka. Najprej smo se preko spletne učilnice Google classroom povezali z učenci četrtega in petega razreda, nato pa razširili povezavo tudi na druge razrede. Vsak dan nalagamo gradivo in naloge, ki jih nato starši posredujejo otrokom. Vsak učitelj nato vzpostavlja osebni stik z učenci, po lastni presoji,« je obrazložila učiteljica, ki svoje prvošolčke srečuje preko spleta v živo, se z njimi pogovori in izpelje učne ure. Vsako jutro se ob 9. uri vsi skupaj srečajo na video konferenci, se pogovorijo in izmenjujejo izkušnje iz karantene. Nato pa se delijo po skupinah, saj se s tako majhnimi otroki težko upravlja virtualni pouk: »Navdušeni so nad spletnim srečanjem in bi radi vsi spregovorili. Zato delamo v manjših skupinah po največ štiri otroke in obravnavamo predvidene vsebine. Veliko pozornost dam na jezik, saj je šola za nekatere učence edini stik, ki ga imajo s slovenščino.«
Starši večinoma sledijo virtualnemu pouku, le nekateri samo nastavijo povezavo in otroka pustijo, naj avtonomno upravlja računalnik.
»Človeški stik, čeprav na daljavo, je zelo pomemben. Tudi starši so to potrdili. Ko smo jim predlagali, da bi se z otroki virtualno srečali vsak drugi dan, da ne bi obremenjevali družin, so takoj prosili, naj nadaljujemo z dnevnim srečanjem. Predlagala sem tudi, da bi mamice in očetje sodelovali in enkrat na teden pripravili videoposnetek, v katerem pripovedujejo pravljico. Ta teden bo prva mamica - Lara Komar - poslala prvi posnetek.«
Hiter preskok v virtualni svet pa ne leži vsem. Delo in stik v šolskih prostorih močno pogrešajo učitelji in učenci.
»Učiteljica, kako lepo, da spet slišim tvoj glas!,« je vzkliknila učenka Katje Verginella, učiteljice v prvem in četrtem razredu Osnovne šole Franceta Bevka na Opčinah: »Vsak učitelj upravlja svoje delo na način, ki mu najbolj leži. Šola bo v naslednjih dneh nabavila Google classroom, do takrat uporabljamo poskusno brezplačno različico. Pomagamo si tudi z dopisovanjem po elektronski pošti in s pošiljanjem posnetkov.
Delo pa je težavno in zamudno, saj preživim večji del dneva pred računalnikom. Dobra plat tega pa je stik, ki ga vzpostavljamo z družinami. Vsi smo za skupni cilj. Otroci to razumejo in se pri delu potrudijo. Obenem potrebujejo povratno informacijo, ne le zaradi učenja in osvajanja vsebin. Gre za klic na pomoč v težkem obdobju, ki ga doživljamo.«
Na Osnovni šoli Otona Župančiča pri Sv. Ivanu so septembra lani začeli uporabljati elektronski dnevnik. Takoj po prekinitvi pouka so dostop do dnevnika omogočili tudi družinam. Na platformi delijo učitelji gradivo, uporabljajo spletno učilnico in vzpostavijo stik z učenci. »Vsak razred ima svojo virtualno učilnico,« je pojasnila učiteljica v tretjem in četrtem razredu Daniela Tul. »Prva dva tedna smo ponavljali že obravnavano snov, ko so se razmere poostrile pa smo pognali z novimi vsebinami. Skoraj vse družine so se takoj odzvale, zdaj pa imajo vsi računalnik in povezavo, ki sta prva pogoja za pouk na daljavo. Z nekaterimi razredi se srečujemo vsak dan, z drugimi pa trikrat tedensko. Redno pa naložimo naloge in nove vsebine ter se posvetimo posamezni snovi.« Učenci Daniele Tul so se na spletno učilnico in pouk v živo že prilagodili. Med uro, ki poteka s pomočjo aplikacije Zoom, dvigajo roko in prosijo za besedo, niso pa še avtonomni pri uporabi tehnologij. Virtualno srečanje se včasih spremeni v pravi nastop: »Bolj sramežljivi otroci spremljajo pouk v družbi staršev, saj jim njihova prisotnost pomaga, ko spregovorijo po mikrofonu in se njihova podoba prikaže na zaslonu,« je še povedala učiteljica in dodala, da se ji je v spomin zasidral trenutek, ko so se učenci ponovno srečali, čeprav le virtualno: »Po nekaj tednih so se vsi spet videli na ekranu. Takrat smo bili vsi učitelji povezani in v tišini opazovali, kako so vzklikali od veselja. Ni dvoma o tem, da vsi pogrešamo šolsko življenje.«
Nove generacije so znane po zasvojenosti s tehnologijo in tesnem odnosu s pametnimi zasloni, a kljub temu je veliko število ur, ki jih preživijo pred računalnikom, v tem obdobju preseglo katerokoli mejo. V pomoč jim je telovadba za oči, ki jo z družinami deli učitelj v drugem in tretjem razredu ter učitelj telesne vzgoje v vseh petih razredih na Osnovni šoli Virgila Ščeka v Nabrežini Mario Adamič: »Najprej smo se na daljavo učili prav mi, učitelji, ki tega sveta nismo še poznali. Nato pa so prišli na vrsto učenci. Na naši šoli uporabljamo Googlovo platformo G Suite, v katero so vsi otroci vpisani. Prvi teden smo se polagoma uvajali v nov način dela in nato opravili anketo med starše. Nad izobraževanjem na daljavo so bili navdušeni.«
Učiteljice in učitelji so morali na vrat na nos spremeniti svoj sistem dela, preoblikovati vsebine in se preizkusiti na področjih, ki so skoraj vsem bila neznana.
»Italijansko ministrstvo za šolstvo je že leta 1989 dalo prva navodila za uporabo novih tehnologij. V vseh teh letih se ni delalo na tem, zdaj pa smo v dveh tednih naredili nepričakovan preskok. Delo v razredu je nezamenljivo in brez tega ni prave vzgoje, a po končanem izrednem stanju šola ne bo več taka, kot je bila,« je zaključil Adamič.
Kakšno pa bo usvojeno znanje otrok ob koncu šolskega leta? Otroci so z delom ob pouku zasedeni od ene do tri ure dnevno. Usvojeno znanje ni primerljivo s tistim, ki bi ga imeli v rednih razmerah, a šole so se v prvih dneh znašle v povsem novih okoliščinah, katerim so kljubovale z vsemi močmi in s tehnologijo, ki so jo imeli na razpolago.