Takrat ščitila pred smradom, danes pa ščiti pred virusom

Iva Marušiča, pred nekaj meseci upokojenega blagajnika Zadružne kraške banke, je v sredo plačilo računov pripeljalo iz Slivnega na Prosek. »Pošta v Nabrežini po eksploziji poštamata ne deluje, pošta v Križu je odprta le dva dni v tednu, tako mi ni preostalo drugega kot pot na Prosek,« je pojasnil svoj »skok« na Zahodni Kras. Na obrazu je imel zaščitno masko, da ga skoraj ni bilo prepoznati. In prav o maski je povedal nekaj zanimivega.

»Ko sem si jo pred tedni nadel, sem se spomnil na potres v Furlaniji maja 1976. Tudi takrat sem nosil zaščitno masko na obrazu,« je začel. Marušič je v tistem času služil vojaški rok prav v Huminu, središču uničujočega potresa. Prispel je aprila. Tistega 6. maja zvečer se po srečnem naključju ni nahajal v kasarni, ki jo je sila zemlje porušila. Mnogo njegovih mladih vojaških kolegov je ostalo pod ruševinami. Marušič je preživel in do oktobra doživel vse, kar se je tam dogajalo. Po štiriinštiridesetih letih je potegnil nekaj vzporednic s tem, kar se danes dogaja z epidemijo koronavirusa.

»Sedaj moramo nositi zaščitne maske na obrazu, ker pač tako določajo predpisi. Takrat je bilo podobno. Ukaza o obvezni rabi maske sicer ni bilo, smo pa si jo nadeli na obraz, da bi se zavarovali pred slabim vonjem, ki se je širil po celem Huminu. Vonj je bil sladkast, zaudarjalo je po trohnelih živalih, ki jih je potres ukleščil pod ruševine. Bilo je neprijetno, maska nas je ščitila pred slabim zrakom.«

Marušič in drugi reševalci so nosili maske na obrazu vse do junija, ko je slab vonj postopoma ponehal in je bilo prosto dihanje vendarle spet mogoče.

Drugo podobnost z današnjimi koronadnevi je predstavljala tako imenovana »rdeča cona«. »Imeli smo jo tudi v Huminu. Obsegala je območje okrog gradu in Trga Garibaldi. Tisti predel je bil ponoči strogo zastražen, da se mu nisi mogel približati,« se je spomnil Ivo Marušič.

Občan iz Devina-Nabrežine je ponudil še tretjo podobnost: vrsto. V teh dneh se pred jestvinami in trafikami ustvarjajo vrste ljudi, čakajočih na nakup. Tudi v Huminu so imeli vrsto, eno samo, a prav tako dolgo. Ljudje so čakali v vrsti pred telefonskimi govorilnicami. »Namestili so jih kakih 100 metrov nižje od središča vasi, ob športnem igrišču. Telefoni so bili edini stik, ki smo ga takrat imeli z ostalim svetom. Mobitelov ni bilo. Zato si moral čakati, ko si prišel na vrsto, si telefoniral, govoril minuto ali dve in nato prepustil mesto drugemu. Telefonske linije so bile motene, vsak popotresni sunek je povzročal težave,« se je na takratno stisko komuniciranja spomnil Marušič.

Pa še nekaj mu je ostalo v spominu: »Ko sem se vrnil in začel v domačem kraju praviti, kaj sem doživel, mi je malokdo verjel. Nekateri so me celo imeli za norca. Takrat je novice posredovala televizija, v črnobelem, pa časopisi. Pametnih telefonov ni bilo, družbenih omrežij niti, neposrednega stika s krajem tragedije je bilo malo, informacij je bilo manj.« je zaključil Ivo Marušič.

Ob nekaterih podobnostih med furlansko tragedijo in sedanjo svetovno zdravstveno ujmo se je s poplavo vsakovrstnih (tudi nepreverjenih) novic v teh 44 letih še največ spremenilo prav na področju komuniciranja.