Izraza lektorica ne mara, bolj se identificira s pojmom jezikovne asistentke. Profesorica slovenščine in ruščine, 21-letna Katarina Gomboc, je lani novembra doštudirala na Filozofski fakulteti v Ljubljani, od februarja pa deluje na tržaških licejih Franceta Prešerna in Antona Martina Slomška. Trikrat tedensko se pripelje v Trst in nudi oporo pri pouku slovenščine: osem ur opravi na Prešernu, štiri pa na Slomšku. Sicer je tudi pesnica, objavlja na portalu LUD Literatura, leta 2017 je bila nagrajena na Festivalu mlade literature Urška, lani pa je izšel njen pesniški prvenec Negotovosti navkljub.
Je poučevanje slovenščine nekaj, kar ste si od nekdaj želeli?
Že v času študija sem prišla v stik s poučevanjem slovenščine kot drugega ali tujega jezika. Takrat sem sploh ugotovila, da to obstaja, prej o slovenščini nisem razmišljala na tak način. Precej razširjeno je mnenje, da je slovenščina itak zanimiva samo za materne govorce slovenščine, medtem ko za ostale ni zanimiva. Ko sem začela sodelovati s Centrom za slovenščino kot drugi ali tuji jezik, se mi je odprl cel nov svet govorcev slovenščine, ki imajo zelo različne ravni znanja. Tako sem začela razmišljati, da bi se rada s tem ukvarjala, a ne kot lektorica, to se pravi predavateljica na tuji univerzi, nisem pa vedela, katera bi lahko bila alternativa.
Zakaj ne bi bila lektorica?
Ker sem precej navezana na Ljubljano in me pravzaprav ne mika, da bi jo zapustila. Rodila sem se v Šempetru pri Gorici, moja mama je Primorka. Nekaj let smo živeli v Novi Gorici, a smo se potem preselili v Ljubljano in ... postaneš Ljubljančan. Tudi, če si tega ne želiš. (smeh)
Celoten intervju v včerajšnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.