Torek, 09 marec 2021
Iskanje

»V maminem trebuhu sem stradala devet mesecev«

Aurelia Gregori se je rodila 13. januarja 1945 v taborišču Aschwitz-Birkenau

Trst |
17. jan. 2021 | 8:03
Dark Theme

V morju tragičnih usod otrok, ki so se znašli v nacističnih koncentracijskih oz. uničevalnih taboriščih, je mogoče uzreti majhno svetlo lučko. Ta se je čudežno prižgala januarja leta 1945, le nekaj tednov pred osvoboditvijo taborišča Auscwitz, gori pa še danes. Luč, ki se je prižgala v peklu na zemlji, se imenuje Aurelia Gregori, danes ima 75 let in je zadnja še živeča oseba na ozemlju Italije, ki se je rodila v zloglasni tovarni smrti. Njena zgodba je pred nekaj dnevi pricurljala v javnost v dnevniku Corriere della Sera. Opozarja nas, da se moramo pred gospo Aurelio in drugimi še živim pričami te tragedije ustaviti in ji v tišini prisluhniti, hkrati pa nas opozarja, da se moramo zgodbe gospe Aurelie in drugih zgodb spominjati ter o njih govoriti.

Na moji osebni izkaznici piše: rojen v Trstu, 2. februarja 2000. Kaj piše na vaši?

Odkar me je mama pripeljala v Trst, kjer mi je uredila dokumente, oziroma, odkar so me na Poljskem krstili, na dokumentu piše: Gregori Aurelia, rojena v Auschwitzu na Poljskem 13. januarja 1945. Na svet sem torej prijokala v porodniški baraki le dva tedna, preden bi Rdeča armada osvobodila zloglasno taborišče.

Ko pomislimo na koncentracijsko in uničevalno taborišče Auschwitz-Birkenau, takoj pomislimo na zloglasno tovarno smrti. Pa vendar ste se vi prav tam rodili, bedi, žalosti in nečloveškim razmeram navkljub. Kako se počutite, če danes pomislite kje ste prišli na svet, ko pa vsi vemo, kakšna grozodejstva so se tam dogajala?

Ko pomislim na Auschwitz najprej seveda pomislim na svojo mamo, saj sama nisem doživela grozot taborišča. Ona pa je morala celo nosečnost trdo delati v razcapanih oblekah z lesenimi cokli na nogah. Revica je v šestem mesecu nosečnosti staknila tifus, bila je tako šibka, da je upala, da bo umrla. Če umrem, umreš z menoj, si je mislila. V določenem trenutku bi skoraj sledila sojetnici, ki je začela teči v upanju, da ji uspe zbežati, a so esesovci naščuvali pse, ki so jo dohiteli in raztrgali. Takrat ji je življenje rešila sotrpinka, ki jo je bodrila, naj se ne preda in se bori do zadnjega trenutka. Tako je vztrajala in me naposled le rodila. Porod je trajal pet dni, bila je sama, na marmornati plošči, brez hrane in v mrazu. Ker mama ni imela popadkov, ji je po petih dneh kapo pomagala s carskim rezom, izvedla ga je z navadnim nožem, seveda brez anestezije ali kakršnihkoli zdravil. Številke mi na zadnjico niso vtetovirali, saj so vedeli, da se bližajo Rusi, poleg tega pa me je rešilo kosmato in skremženo telo. Mame Nemci pri umiku niso odpeljali, ker ni mogla hoditi.

Kako pa je vaša mama sploh pristala v tem groznem kraju, sredi ledeno mrzle Šlezije?

Mamo so aretirali pri Stari mitnici v Trstu meseca maja leta 1944. Lahko bi rekli, da so jo ugrabili, saj ni bila Judinja, niti ni bila kakorkoli politično opredeljena, kaj šele, da bi delovala proti okupatorju. Rodila se je leta 1921 pri Svetem Antonu nad Koprom v kmečki družini, doma so imeli nekaj živali in posest z njivo. Obiskovala je italijanske šole, doma pa so govorili v slovenskem narečju. V Trst je hodila prodajat jajca, mleko in druge pridelke, večkrat je sem s prijateljicami zahajala na zabavo in ples. Ko so jo aretirali, pa so jo odpeljali v Villo Triste v Ulico Bellosguardo. Tam so jo krvniki mučili in posilili, na kar so jo zaprli v koronejski zapor. Junija istega leta pa je po dolgem in mučnem potovanju v vagonu za živino prispela na Poljsko, v taborišče Auschwitz-Birkenau. Bila je sama, sredi Poljske in z menoj v trebuhu.

Kljub temu, da je bila noseča, pa trebuha niso opazili.

Mama je bila lepo visoko dekle. S pomočjo tistih sojetnic, ki so vedele za njeno nosečnost, je nacistom uspešno zakrivala trebuh. Če bi jo odkrili, bi jo najbrž poslali v plinsko celico. Prav gotovo pa njen trebuh le ni bil tako obilen, kot je trebuh navadne nosečnice. Hrane tam skorajda ni bilo, sama sem v maminem trebuhu devet mesecev stradala. Pravila mi je, da je od lakote gledala, če je kdo umrl, da bi mu izmaknila košček črnega kruha. Mama se je bala, da bi se rodila mrtva oziroma, da bi bila zaradi podhranjenosti in tifusa grda kot pošast. Priznala mi je, da me je nameravala v tistem primeru zapustiti v snegu. A sem se po čudežu le rodila zdrava in lepa, zaradi česar me je mama obdržala pri sebi.

Celoten intervju v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.

Za branje in pisanje komentarjev je potrebna prijava

$tempAlt.replaceAll('"','').replaceAll('<p>','').replaceAll('</p>','').replaceAll('<br>','').replaceAll('<br/>','').replaceAll('<br />','').trim()

Kdaj sem zadnjič prečkal/a slovensko-italijansko mejo?

4. mar. 2021 | 17:12
Pred več kot enim letom
Pred približno šestimi meseci
V minulih dveh mesecih
V zadnjem tednu
Jo prečkam skoraj vsak dan iz službenih ali drugih razlogov
Prikaz rezultatov

Glasovanje zahteva prijavo