»V Mumbaju smo živeli kot v varnem mehurčku«

»Moj dom je danes Trst. Vsakič ko se sem vračam, ko se pripeljem po Obalni cesti in zagledam morje oz. mesto tam na koncu, me obide občutek umirjenosti – te referenčne podobe mi vlivajo gotovost.« Indijska pisateljica Laila Wadia je Italijo za svojo drugo domovino izbrala pred več desetletji, tu se je izobraževala, tu se je zaposlila kot profesorica in jezikovna svetovalka, tu je našla ljubezen. O pogledu na življenje in o svojih delih, v katerih nastopajo kot protagonistke zlasti pokončne ženske, je v pogovoru s profesorico Clementino Pace pred dnevi spregovorila na spletnem srečanju v organizaciji pordenonske univerze za tretje življenjsko obdobje. Pravkar je izšla njena nova knjiga ll giardino dei frangipani, ki se med drugim poglablja v nepoznano stran zgodovine o italijanskih vojnih ujetnikih v Indiji med drugo svetovno vojno.

Teh potrebnih referenčnih točk ima danes v Indiji veliko manj kot nekoč. Rojena je v Mumbaju, v sedemdesetih letih. »Živeli smo kot v varnem mehurčku, v zaprti socialistični družbi, kjer smo uživali ob preprostih in pristnih stvareh, kjer še zdaleč nismo hlastali za spremembami. V devetdesetih letih pa je mehurček počil in ... Treba je bilo na vrat na nos nadoknaditi zamujeno in pospešiti korak na poti modernizacije, tako da je gospodarska rast kar poskočila,« je povedala. Kaj pa referenčne točke? Izginile so druga za drugo. Poznani svet se je umaknil modernizaciji – kot gobe po dežju so v mestu zrasli nebotičniki in pogled na mesto je postal valovit.

»V Mumbaj se vračam dvakrat letno in vsakič se izgubim oziroma se ne znajdem, kot odtujena sem. Da ne bo pomote – zelo me veseli, da je družba postala bolj dinamična in da BDP raste, vendar smo izgubili radost do življenja. Želim si, da bi ob bruto domačem proizvodu raslo tudi bruto domače veselje, nihče pa naj ne bo več prikrajšan.«

Več v današnjem (sobotnem) Primorskem dnevniku.