»Nabrežini podarjamo besede, ki ste jih ravno slišali.« S temi besedami je pesnica Alja Furlan zaključila četrtkov literarni večer Na brežini besede na vrtu nabrežinske župnijske hiše. Pod rahlim dežjem so poslušalke in poslušalci naposled le spoznali razloge za kreativen naslov pobude, o katerem so se, tako Pavel Vidoni, spraševali tudi organizatorji. Pri organizaciji dogodka pa so, tako Gabriel Milic, sodelovala »vsa vaška društva«.
Dativ imena Nabrežina je bil torej eden izmed sestavnih elementov rebusa, ki se je skrival v naslovu. Drugega pa sta Alja Furlan in Matej Gruden – Keko razkrila publiki že na začetku večera. Po uvodni pesmi Mateja Grudna o duševnem miru na robu in bregu Krasa, s pogledom na morje, je Alja Furlan namreč razložila, da ima vsaka beseda brežino. Prav s temi besednimi brežinami so se nameravale ukvarjati udeleženke in udeleženci večera. Poleg njiju so sodelovali še Petra Koršič, Borja Bolčina in Antje Gruden. Antje Gruden samo sebe opisuje kot dvestoletno dušo v telesu dvajsetletnice, je občinstvu zaupala Alja Furlan. Edine stalnice njenega življenja pa so modre oči ter predanost radovednosti.
Poezije, ki jih je v četrtek podarila publiki, povsem odražajo to njeno romantično nostalgijo. Njena prva pesem se je spraševala o relativnosti lege srca: ko je človek zaljubljen bo zanj bolj pomembno srce ljubljene osebe. Ko ji bo ta prišla naproti, bo njej najpomembnejše srce ne na levi, kot po pravilih anatomije, temveč na desni