V težkih trenutkih skrbijo drug za drugega

»Priznati moram, da se sorodniki, ki živijo v Šanghaju, ne obremenjujejo preveč s tem koronavirusom, ne skrbi jih pretirano. Ravno tako prijatelji, ki živijo širom po Kitajskem. Pravzaprav bi lahko rekla, da kar optimistično gledajo na dogajanje, saj ocenjujejo, da bo vse minilo in bo vse spet v redu. Veliko bolj zaskrbljena sem paradoksalno jaz,« prizna 30-letna Kitajka iz Šanghaja Jili Jao, ki je v Trst pripotovala pred štirimi leti in je danes tu profesorica kitajskega jezika.

Jili Jao seveda z zanimanjem sledi razvoju epidemije v domovini in redno je v kontaktu z domačimi. Na Kitajskem, pove, so tačas skorajda vsi doma, saj je vlada podaljšala praznike, se pravi novoletno slavje, ki se je začelo 25. januarja in naj bi trajalo sedem dni. Letos pa bo po sili razmer trajalo nekoliko dlje. »Koliko, pa je odvisno od posameznih podjetij. Podjetje, kjer je zaposlena moja mama, na primer, bo vrata znova odprlo šele 9. februarja.«

Novo leto se žal ni začelo na najboljši način: zaenkrat ga zaznamujejo tesnoba in depresija. »V Milanu je kitajska skupnost preklicala praznovanja, denar, ki bi ga porabila za to, pa poslala v domovino, kar se mi zdi zelo lepa gesta. Podobno so storili sicer malo povsod po svetu, zagotovo vem, da so se tako odločili tudi Kitajci v Franciji, Španiji in Ameriki, ki izkazujejo solidarnost domovini. Bolezen je namreč povezala naš narod, stiska nas je združila.«

Ljudje so na Kitajskem povečini doma, čeprav niso v to prisiljeni, pojasni Jili; sama meni, da se za to prostovoljno odločajo, da bi pomagali svoji domovini. »Da ne bi okužili ostalih, seveda. Samo eden lahko okuži številne, tako da smo Kitajci kar se tega tiče zelo disciplinirani.« Iz hiše jih prisili le potreba po nakupu hrane, vendar, pravi sogovornica, to opravijo v čim krajšem času. Koronavirus lahko v najhujših primerih povzroči pljučnico, resne respiratorne sindrome in odpoved ledvic, tako da je na las podoben virusu Sars (sindrom akutne respiratorne stiske). Glede na to, da so pri virusu Sars zabeležili veliko število oseb, ki so ozdravele, in da je bila stopnja umrljivosti precej nizka, so ljudje dokaj umirjeni.

V isti sapi sicer doda, da od doma prihajajo tudi vesti, da je vse težje najti zaščitne maske. Kar jih je bilo v prometu, so vse v hipu pošle. »Najprej so Kitajci poskrbeli za to, da so jih ustrezno število poslali v bolnišnice, kjer jih največ potrebujejo. To je bila pač prioriteta. Preostalo pa so kupili posamezniki. In so pošle, tovarne pa so zdaj zaprte zaradi praznikov in zaradi vladne odredbe.« Zato so se nemudoma angažirali Kitajci, ki živijo v tujini, ki so nabavili velike količine mask in jih poslali v domovino, da ne bi bilo prepozno. »Tudi tržaška oz. širše deželna kitajska skupnost je pri tem prispevala, saj je priredila denarno nabirko za nakup zaščitnih mask in podobnih zaščitnih pripomočkov, ki so jih poslali na Kitajsko.«

O tem, da tudi Tržačani »bojkotirajo« kitajske trgovine in restavracije, se Jili ni izrazila. Pravzaprav je tržaška stvarnost v primerjavi z milansko, kjer ima več prijateljev, nepregledno bolj strpna. Danes smo skorajda priče nekega rasističnega nastopanja, ocenjuje, zlasti preko družbenih omrežij, kjer si vsak lahko privošči sovražni izbruh. »Moja prijateljica, Kitajka, je v Milanu včeraj z italijanskimi prijatelji priredila večerjo, štiri osebe so zadnji trenutek odpovedale. Ker jih je strah ... Tukaj v Trstu tega ni.«

Kitajska skupnost pri nas je med seboj zelo povezana, nam še potrdi sogovornica. Ob denarni nabirki za domovino skrbijo v težkih trenutkih – kot je lahko ta – drug za drugega. Številni Kitajci se namreč vračajo domov, saj so praznike izkoristili za potovanja. »Vsakomur, ki nima samostojnega stanovanja, se pravi, da slednjega deli z drugimi, ponujajo streho nad glavo – za dvotedensko izolacijo. Sicer se za izolacijo odločajo tudi sami – prijatelj, Kitajec, se je v petek vrnil iz domovine. 15 dni bo preživel v izolaciji v Benetkah, šele potem se bo vrnil v Trst. Na tak način bo zavestno zaščitil mesto.«