»V Venezueli sem delala čimbolj nevidno«

»V Venezuelo sem se konec januarja vrnila že drugič. Prvič sem jo obiskala pred dvema letoma, saj večina medijev ni poročala o tem, kar se je tam dogaja. Zdelo se mi je nepojmljivo, tako da sem kar šla. Tokrat pa sem poldrugi mesec sledila dogajanju po Madurovem drugem predsedniškem mandatu oz. Guaidojevem nastopu. Spet so ljudje stopili na ulico in spet sem bila med njimi, da bi njihovo zgodbo doživela od blizu.« Italijanska svobodna novinarka, vojna dopisnica Barbara Schiavulli, ki že več kot dvajset let poroča z vojnih območij in se poglablja v življenje ljudi, bo v nedeljo dopoldne gostja novinarskega festivala Link.

V Trstu boste spregovorili o dogajanju v Venezueli. Kaj ste tam doživeli?

Priletela sem v popolnoma izmučeno državo, kjer se je – za razliko od dveh let prej – na policah supermarketov znova pojavila hrana, a so njene cene ljudem povsem nedostopne. Povprečna plača zdravnika ali učitelja je danes 4 evre mesečno, konzerva tune pa stane kar 7 evrov ... V državi še vedno primanjkuje zdravil, tako da v bolnišnicah in ambulantah nikakor ne morejo zdraviti svojih pacientov. Bilo pa je to tudi obdobje izpadov elektrike in tudi vode ni bilo: sama sem jo lahko koristila le pol ure dnevno, v drugem mestnem predelu so jo dobivali enkrat tedensko. Si predstavljate ... Brez vode v tropski državi – to je tragedija.

Kako je bilo s poročanjem?

Prvič sem bila v Venezueli sama, tokrat pa je bilo dogajanje medijsko očitno bolj zanimivo in privabilo je veliko več novinarjev. Nismo bili dobrodošli, tvegali smo, da nas izženejo iz države: med mojim bivanjem v Caracasu je bilo aretiranih 12 tujih novinarjev, pobrali so jim vse posnetke in material ter jih poslali domov; dva lokalna novinarja pa so celo ubili. Delala sem torej čim bolj »nevidno«, saj sem bila tam, da bi poročala o življenju ljudi.

Celotni intervju v današnjem (četrtkovem) Primorskem dnevniku.