Vse manj je slovenskih družinskih zdravnikov

Družinski zdravnik je lik, ki ne skrbi le za zdravstvene težave svojih pacientov. To je oseba, ki seže globoko v življenje ljudi in v njihovo vsakdanje okolje. Ko ga obiščemo, je zatorej pomembno, da se počutimo udobno, v stanju, ki nam omogoča prosto izražanje svojih zdravstvenih težav. Najučinkovitejša komunikacija se v tem primeru izvaja le v maternem jeziku. Kaj pa, če tega jezika zdravnik ne razume? Kaže, da bomo Slovenci na Tržaškem na lastni koži preizkusili, kaj to pomeni. Slovenskih zdravnikov je namreč vedno manj, njihov seznam pacientov pa nasičen.

Znanje slovenščine še ni med prednostmi, ki omogočajo pridobitev konvencije, mladi zdravniki (tako slovenski kot ostali) pa te poklicne poti ne ubirajo radi, raje se odločajo za druge specializacije. Vprašanje pomanjkanja slovenskih družinskih zdravnikov pa je tako socialne kot politične narave.

»Zagotoviti prisotnost slovensko govorečega zdravstvenega osebja - ne le družinskih zdravnikov - na območju, kjer je zgodovinsko priznana in naseljena naša narodna skupnost, je bistvenega pomena,« je povedal deželni svetnik Igor Gabrovec. »Zlasti pri otrocih in starejših ljudeh omogoča uporaba maternega jezika bolj sproščeno, neposredno in zato tudi učinkovitejše sporazumevanje o stvareh, ki zadevajo osebno počutje in zdravstveno stanje. Poleg tega spada to med zakonsko zajamčene pravice v sklopu zagotavljanja javnih storitev v manjšinskem jeziku. Iz pogovorov in srečanj z vodstvom zdravstvenega podjetja za Trst in Gorico imam vtis, da se tega tudi oni zavedajo in da to sprejemajo. Seveda pa je izredno stanje zaradi koronavirusa postavilo vse prioritete na glavo. Najbrž se bomo o tem pogovarjali takoj, ko bo kriza za nami,« je pojasnil Gabrovec, ki se je z zdravstvenim podjetjem Asugi tudi o pomanjkanju slovenskih zdravnikov na Tržaškem pomenil že pred koncem lanskega leta. Soglašali so namreč, da bi morala predstavljati slovenščina prednost pri pridobivanju konvencije. Nekje pa je prišlo do napake in zato tega pogoja niso vnesli. Pomanjkljivost naj bi nadoknadili še letos, a pandemija je predvsem na zdravstvenem področju vsem pošteno prekrižala račune.

Slovenske družinske zdravnike na Tržaškem lahko trenutno preštejemo na prstih ene roke. Nekateri so se pravkar upokojili, večina preostalih bo to dočakala v roku dveh let. Mladih zdravnikov, ki bi stopili na njihova mesta, pa v tem trenutku ni na obzorju.

Med tistimi, ki se bodo upokojili, je tudi Marko Jevnikar, ki nima dvomov o tem, da je pacienta potrebno nagovoriti v maternem jeziku. O nepriljubljenosti tega poklica med študenti medicine pa pojasnjuje: »Morda se mladi ne odločajo za splošno medicinsko prakso, ker je zahtevna, dolga in nehvaležna. Raje imajo delo v bolnišnici ali ambulanti, ki je večkrat bolj dobičkonosno. Za tiste pa, ki ljubijo medicino, je ta poklic najlepši.«

»Študent medicine najprej pomisli na to, kako bo hitreje prišel do zaposlitve. Obenem je stroka v zadnjih desetletjih stroka postavila splošno medicino na neko nižjo raven in vlagala v razvoj specializacij, kot da bi človek ne bil celota, ampak spojina ločenih organov,« meni družinski zdravnik Danjel Žerjal. Po njegovem mnenju je zdravnik splošne medicinske prakse danes na boljšem glasu, a še vedno daleč od jedra zdravstvenega sistema. »Birokracija močno pogojuje naše delo, kar nam je v veliko breme, obenem pa je nujno potrebna.« O uporabi jezika pri pogovorih s pacienti pa Žerjal pravi, da bi se tudi sam s svojim zdravnikom raje pogovarjal v slovenščini: »Vsi smo pri nas dvojezični, pa vendar je stik bolj sproščen in jasen, če lahko vsakdo obrazloži v materinščini, kar ga teži.«