»Z linijo ustrahovanja se ne strinjam«

Vittorio Sgarbi je človek, ki ne potrebuje posebnega predstavljanja. Umetniški kritik s posebnim čutom za estetiko, egocentričen politik, prepirljiva televizijska osebnost in provokator. Lahko bi tudi obrnili vrstni red. A to ne bi spremenilo dejstva, da se o njem govori, kjerkoli se pojavi. V dobrem ali slabem. Včeraj je v muzej Revoltella prišel v spremstvu odgovornega za kulturo v tržaški občinski upravi Giorgia Rossija. Elegantno oblečen s časopisom pod pazduho je z nasmehom pozdravljal radovedneže in predstavnike medijev. Nasmeh je bil na Sgarbijevem obrazu viden, ker je splošno znano, da ne nosi rad zaščitnih mask. Čeprav so te v času pandemije postale obvezno pokrivalo. A Sgarbi ne bi bil Sgarbi, če se ne bi požvižgal na pravila. Z njim smo poklepetali o večmesečnem zaprtju muzejev, novi Draghijevi vladi in Starem pristanišču.

Gospod Sgarbi, kako doživljate zaprtje muzejev, kinodvoran in gledališč?

Naj uvodoma spomnim, da sem se za odprtje teh ustanov zavzemal kot televizijska osebnost in politik. Že od vsega začetka zdravstvene krize kategorično nasprotujem zaprtju kulturnih hramov. Po mojem je zaprtje muzejev popolnoma nesmiselno, saj bi lahko podaljšali njihov obratovalni čas in se na ta način izognili gnečam in vrstam pred blagajnami. Upam, da bo nova vlada dojela, da so muzeji varni. Še naprej bom v prvi bojni liniji zagovarjal logične principe. Ne razumem niti pravil, da so gostinski obrati lahko odprti do 18. ure. Po kakšni logiki? Minister za kulturo Dario Franceschini sicer rad poudarja, da tej strategiji sledijo, ker je z njo mogoče odvrniti ljudi od sprehajanja po mestnih ulicah. To pomeni, da ne drži argument, da so gledališča, muzeji in kinodvorane kraji, kjer bi se lahko ljudje okužili, ampak potencialna zbirališča. Odločevalci so se zato odločili, da je bolje, da ljudje ostanejo doma in gledajo televizijo. A jaz se z linijo ustrahovanja ne strinjam.

Več v današnjem (sobotnem) Primorskem dnevniku.