Za zaščito jezika, kulture in tradicij

V Dolini se vsaka s svojim županskim kandidatom predstavljata kar dve stranki, ki si prizadevata za neodvisnost Svobodnega tržaškega ozemlja. Da gre za dve različni enoti, je včeraj na sedežu dolinske občine poudaril županski kandidat Odbora neodvisni Trst Alessandro Ferluga (drugo gibanje je Federacija za neodvisnost STO). »Mi želimo takojšnjo uveljavitev predpisov mirovne pogodbe, ki je bila podpisana v Parizu leta 1947, se pravi na zakonsko priznani, mirovni in institucionalni način. Naj spomnim, da je italijanska država pogodbo tudi ratificirala z zakonom št. 3054 leta 1952. Italijanska vlada, začasna upraviteljica, mora torej poskrbeti za uveljavitev tega, kar je mednarodno pravno določeno.« Ferluga se je še nekoliko zaustavil pri preteklosti: leta 1954, ko so se umaknili zavezniki, je ozemlje začasno prevzela Italija, ki se ni zavedala pravnega položaja Trsta. Tako da izvaja italijanska vlada le simulacija suverenosti na tem območju.

Seveda je potem prešel na čisto krajevne zadeve, se pravi na Dolino, kjer je po njegovi oceni marsikaj treba spremeniti. In primis je treba poskrbeti tudi za tisto določilo mirovne pogodbe, ki predvideva polnopravno in povsod uveljavljeno dvojezičnost: se pravi, da je treba zaščititi avtohtono slovensko etnično skupino, jezik, kulturo in tradicije. K temu gre dodati tudi 8., 9. in 10. prilogo k pogodbi, ki zadevajo aktivnosti in specifičnosti ozemlja. »Na dolinskem koncu imamo na primer večje industrijske dejavnosti kot sta Siot in Wartsila, ki delujeta na mednarodnem prostocarinskem območju, ki izstopa iz carinskih in teritorialnih geografskih meja vsakršne države, saj je del Svobodnega tržaškega ozemlja. To pomeni, da naj bi podjetja imela olajšani davčni sistem, koristi tega pa naj bi se odražale tudi na domačem ozemlju, se pravi, da naj bi bil denar vložen v domači kraj, v dejavnosti za mlade in otroke, za širšo skupnost.«

Ferluga je med točke svojega programa vključil tudi onesnaževanje, za katerega je krivo zlasti podjetje Siot. Po njegovi oceni bo treba najti način, s katerim naj bi prisilili vodstvo podjetja, da na svoje stroške poskrbi za bonifikacijo območja. Kdor zgreši, naj tudi poravna škodo.«