Zagovor za ekranom računalnika

Premagali so nov koronavirus. No, sicer samo moralno, vendar se verjetno vsi strinjamo, da je to neprecenljivo dragocen vidik zlasti v tem vsestransko težkem obdobju. Danijel Simonettig, Tina Kralj, Mojca Doljak, Melania Calzi in Valentina Smotlak so svoj univerzitetni študij zaključili po ... spletu. Vrata univerz so zaradi izrednih zdravstvenih ukrepov za zajezitev širjenja okužb z boleznijo covid-19 zaprta. Diplomsko nalogo je tako tudi peterica mladih tržaških Slovencev morala zagovarjati doma, pred ekranom računalnika.

UTIŠANI APLAVZ

Danijelu Simonettigu, po rodu z Opčin, ki je na tržaški univerzi pod streho spravil magistrski študijski program matematike, je sicer na začetku nekoliko zastal dih. Zaradi bojnega pohoda novega virusa so namreč začasno ustavili izpitno obdobje in je tako diplomiral v četrtek, teden kasneje od predvidenega. »Če bi vse skupaj prenesli na junij, bi to zame bilo hudo. Podiplomski študij sem namreč izbral, ker je to nujen predpogoj za poučevanje matematike na višji srednji šoli. Ta predmet sicer kot suplent že poučujem na liceju Slomšek v Trstu, sedaj pa se lahko udeležim razpisa za stalno mesto. V Italiji pa je tako, da te o natečaju v bistvu obvestijo zadnji trenutek in če nimaš vseh urejenih dokumentov, je lahko prepozno,« je razložil sogovornik, ki je sicer tudi diplomirani inženir. Spletno zagovarjanje mu torej ni preveč težilo, ker v srcu še hrani občutke prve diplome, ko je lahko »v živo« praznoval z najbližjimi.

Naziv matematika pa si je prislužil z izdelavo dvodimenzionalnega matematičnega modela mlinčka za industrijsko mletje zdravil. Računal pa je lahko tudi na zavezništvo tehnologije, ki jo dobro obvlada tudi po zaslugi profesorskega poklica. Odkar razsaja nevarnost koronavirusnih okužb, dijakom predava s pomočjo spletnih pripomočkov, tako da je te veščine še dodatno okrepil. »Zagovoru so lahko sledili tudi prijatelji. Če je bilo preveč ljudi sočasno povezanih, pa so izklopili zvok. Lahko si tako videl, kako ti ploskajo, ploskanja pa nisi slišal,« je v smehu povedal in še priznal, da se je kljub vsemu vseeno elegantno oblekel ter se tako rešil jarma morebitnih »smešnih« fotografij.

TRETJI VELIK PODVIG

V podobnem duhu se je svojega zadnjega podviga veselila tudi Tina Kralj, ki je ravno včeraj osvojila še tretji študijski naziv. Potem ko je v Trstu uspešno zaključila obe stopnji filozofije, je na univerzi v Vidmu postavila še piko podiplomskem študiju italijanistike. Poglobila se je v ustvarjanje pisatelja Giovannija Verge in medsebojno primerjala dve avtorjevi noveli. Tudi v njenem primeru je šlo za delovno izbiro, saj že nekaj let poučuje na nižji srednji šoli Kosovel na Opčinah. »Ta poklic mi je pisan na kožo, so sanje, ki sem jih uresničila. Ne morem sicer obljubiti, da se ne bom preizkusila še v čem. Delo pa mi je zelo všeč,« je razložila. »Spletni zaključek« študijske poti je tako Tržačanka sprejela kot izziv: »Hotela sem predvsem zaključiti, tudi ker sem imela nekaj težav s svojim profesorjem. Recimo, da se nisva ravno ujela. Sam zagovor pa je potekal profesionalno, prejšnji teden smo se že poskusno povezali in preverili, ali posamezne tehnične plati pravilno delujejo. Rekla sem si tudi, da sem podobno izkušnjo že dvakrat dala skozi in da torej situacijo poznam, čeprav seveda ni popolnoma enako. Edino, kar sem res pogrešala, je bila prisotnost družine in prijateljev. Čudno je bilo tudi biti v dnevni sobi.«

Zmanjkalo pa ni niti presenečenje: »Večer prej sem pokukala na spletno platformo Microsoft teams. Hotela sem se prepričati, da je vse v redu. Morala sem biti šesta na vrsti. Prišlo pa je sporočilo, da nas je preveč in da bom zato ob 8.45 prva na vrsti.« Morda pa ji je tudi neprespana noč podarila še večji nasmeh.

»MLADI MORAMO BITI POGUMNI«

Plaz neznank, ki ga je povzročil nepredvidljiv koronavirus, je na oddelku za ekonomijo pretekli petek pogumno premagala tudi Mojca Doljak in tako še uradno postala izvedenka podjetniškega svetovanja in strategije.

»Diplomsko nalogo sem morala oddati v torek, 25. februarja, dva dni pred tem pa so odredili začasno zaprtje univerz. Stresu pravočasne oddaje se je tako dodalo še vprašanje, kaj se bo zgodilo z zagovorom. S profesorjem sva se nato naposled dogovorila za nastop preko Skypa,« je razložila. Do zmagovalnega odra se je prebila v dveh različnih etapah, in sicer s krajšim petnajstminutnim in daljšim enournim zagovarjanjem osnovnih smernic in dognanj njene raziskave o digitalizaciji pristanišč, v kateri je posebno pozornost namenila tržaški luki. »Med daljšim nastopom sem na ekranu s tremi člani komisije delila PowerPoint predstavitev. V tem primeru se torej nismo videli in so me samo poslušali. Video povezavo so izključili, da ne bi slučajno kaj skakalo ali prišlo do tehničnih motenj. Pogrešala sem torej neverbalno komunikacijo. Malo mi je bilo nerodno, ker sem v ekranu videla samo sebe in nisem vedela, kako sprejemajo moje besede. Nimaš pač tistega občutka, ki ga imaš, ko osebo srečaš. Zadnjih petnajst minut so bila na vrsti vprašanja profesorjev. Spet smo se tudi video povezali in sem si oddahnila.«

Najlepše pa je po njenem mnenju bilo, ko so jo lahko neposredno spremljali tudi njeni navijači. »Bilo je čudno, ker sem bila sama doma in je seveda lepše imeti vse okoli sebe. Trenutek pa je pač tak in mladi moramo biti pogumni. Vsi pa so me poklicali in sem bila tako vseeno srečna. Soseda mi je poslala rože z domačega vrta, na dom so mi dostavili darila. Manjkalo ni res nič,« je izrazila svojo hvaležnost ekonomistka iz Praprota, ki je trenutno zaposlena v tajništvu slovenskega oddelka deželne mreže Rai in na tržaškem konservatoriju zaključuje študij harmonike.

PSIHOLOGIJA IN RAČUNALNIK

Valentina Smotlak, ki je uspešno in varno priplula do konca skupnih pet let študija socialne in razvojne psihologije na Univerzi v Trstu, pa je iskreno zaupala: »Raje bi nastopila pred zaprtimi vrati oziroma z omejenim številom prisotnih. Bolj bi mi odgovarjalo kot spletno zagovarjanje doma, ki mi ni posebno pri srcu. Šlo je, nisem pa imela občutka, da se zares dogaja. Osebni stik je pač nekaj drugega. Moram tudi reči, da sem bila v četrtek popoldne zadnja na vrsti in sem morala dolgo čakati. Poslušala sem druge pred mano, kar morda ne bi smela. Napetost se je stopnjevala. Ocene so za vse skupno razglasili šele okrog 19. ure.«

Sogovornica iz Mačkovelj pa je lahko računala na podporo in oporo družine, prijateljev ter fanta, ki jo je med zagovorom poslušal po aplikaciji WhatsApp. V veliko zadoščenje ji je tudi diplomska naloga, ki jo je napisala. Valentina se je namreč poglobila v kompleksno poglavje otrok, ki so bili v družinskem krogu priča nasilju nad mamo: »Raziskala sem neštete obraze tega pojava. Skušala sem opisati, kaj otroci doživljajo in čutijo, ko prisostvujejo nasilju očeta ali maminega partnerja. Niso namreč le gledalci ali sekundarne žrtve. Ko sem jih intervjuvala je bilo večkrat žalostno in težko, čeprav so danes že vsi polnoletni. Ponosna pa sem, da sem lahko kot mentorico imela Patrizio Romito, ki na tem področju na vsedržavni ravni slovi kot ena izmed najpomembnejših strokovnjakinj.«

Vse kar se je naučila pa lahko že preizkuša v vsakodnevnem stiku z mladimi. Pod okriljem službe za karierno orientacijo Dežele Furlanije Julijske - krajine namreč v pristojni ustanovi višješolcem – med katerimi so tudi tisti slovenskih višjih šol v Gorici – stoji ob strani pri izbiri nadaljnje študijske oziroma poklicne poti.

MANJ STRESA, VENDAR ...

Nič kaj bolj enostavno ni bilo niti za Melanio Calzi, ki je na univerzi IUAV v Benetkah prebrodila tudi ovire novega koronavirusa in izrednih zdravstvenih ukrepov. Njeno triletno dodiplomsko študijsko pot modnega oblikovanja je po sili razmer sklenila med štirimi domačimi stenami v Repnu.

»Z enega vidika lahko rečem, da je bilo morda lažje. Doživljala sem na primer nekoliko manj stresa od tistega, ki ga lahko občutiš pred profesorji. Tudi organizacijsko je bilo bolj enostavno, ker mi ni bilo treba nositi vsega materiala do Benetk. Z mano bi morale priti tudi manekenke, tako da bi bilo v danem stanju kar težko. Po drugi strani mi je žal, ker je zmanjkala predstavitev v živo. Potekalo je tudi zelo hitro. Vsak kandidat je imel na razpolago od pet do deset minut,« je orisala. Ustvarjalnosti je dala duška s prepletanjem tehnike kolaža, sveta mode in oblikovanja ter arhitekture. Odkrivala je, kako se je v zgodovini umetnosti pojmovanje človeškega telesa postopoma spreminjalo. Na začetku so ga namreč upodabljali celovito, potem pa se je vedno bolj uveljavila fragmentarna podoba.

Melania o tem zna povedati marsikaj, ker se na tem področju preizkuša tudi kot umetnica in je svoje umetnine večkrat že razstavljala. Tokrat pa se je profesorjem predstavila tudi z oblačili, ki si jih je sama zamislila in nato sešila. »V njih se naša, zahodna kultura srečuje z vzhodno. Širšim oblekam sem dodala kimono ali druge tipične elemente različnih krajev,« je še poudarila. Kreativnosti skratka noben virus ne more omejiti.