»Zdravniki prezrtih«

Brezdomci, prosilci za azil, tujci brez urejenega statusa. Marsikdaj prezrtim in neopaznim v Trstu in okolici so šest let z brezplačnimi zdravniškimi pregledi na razpolago zdravniki, medicinske sestre in zdravstveni tehniki združenja Donk Humanitarian Medicine ODV. Za to ime morda še niste slišali, saj so bili do nedavnega širši javnosti znani pod imenom Don Kisciotte, torej z nazivom bistroumnega Kihota, plemiča španskega pisatelja Miguela de Cervantesa, ki se je boril proti mlinom na veter.

Bitka za dostojanstvo in temeljne človekove pravice je mnogim nevidna, a še kako dragocena. Tako je za Primorski dnevnik njegov utrip približal predsednik združenja, kardiolog Stefano Bardari: »V zadnjih letih smo se zelo okrepili, tako da naše vrste trenutno sestavlja štirideset zdravnikov. Kar nekaj časa pa že sodelujemo z različnimi institucijami in smo prisotni na tehničnih omizjih o sprejemanju migrantov na prefekturi. Nekateri podobno kot jaz delajo v bolnišnicah.

Računamo pa lahko na pomoč uglednih in uveljavljenih strokovnjakov, kot je primarij oddelka za anestezijo in reanimacijo bolnišnice v Tržiču Piero Eugenio Gobbato, ter upokojenih zdravnikov, kot so nekdanji vodja pediatričnega oddelka tržaške bolnišnice Burlo Garofolo Alessandro Ventura, nekdanji primarij nefrologije katinarske bolnišnice Michele Carraro in nekdanji direktor goriškega zdravstvenega podjetja Andrea Colaretta. Ob njih pa je še cela vrsta zdravnikov specializantov in pravkar usposobljenih zdravnikov.

To je po mojem mnenju tudi ena izmed naših najlepših značilnosti, saj se vse hierarhije izničijo. Ko si z ramo ob rami na strani najšibkejših, si na popolnoma enakovredni ravni profesorjev, ki običajno vzbujajo strahospoštovanje.«

Pri tem nihče ne prejema nikakršnega plačila, vse sloni na čistem prostovoljstvu. »Naše delo noče nadomestiti storitev državnega oziroma deželnega zdravstvenega sistema, temveč jih dopolnjevati. Če ima nekdo pravico do družinskega zdravnika, ga napotimo v njegovo ordinacijo. S krajevnim zdravstvenim podjetjem smo tudi sklenili namensko konvencijo. Preden lahko na primer prosilci za azil dobijo davčno številko in torej zdravstveno izkaznico, iz birokratskih razlogov pretečeta približno dva meseca. V tem obdobju razen najnujnejše pomoči na urgenci ne morejo koristiti zdravstvenih storitev. Kdor trpi za infekcijami dihal, garjami in drugimi manj hudimi patologijami, ki pa potrebujejo ustrezno zdravniško terapijo, se lahko obrne na nas. To vidno razbremeni javno zdravstvo, pa tudi samo prebivalstvo,« pravi Bardari.

Preden so obveljale izredne zdravstvene razmere za zajezitev širjenja koronavirusa, sta svoja vrata imeli odprta pro bono ambulanti v dnevnem centru skupnosti San Martino al Campo (ob ponedeljkih in sredah) ter v azilnem domu Malala pri Fernetičih (ob torkih in četrtkih). Po dogovoru pa nudijo zdravstveno oskrbo tudi tržaški škofijski Karitas, Fundaciji Lucchetta, Ota, D’Angelo, Hrovatin in drugim sorodnim organizacijam. Poleg tega dvakrat tedensko pred tržaško železniško postajo pomagajo združenju Linea d’Ombra. Njeni prostovoljci na Trgu Libertà s hrano in čistimi oblekami sprejemajo migrante, ki so pripešačili v Trst po balkanski poti. Dejavnosti so morali zdaj prilagoditi ukrepom za boj proti bolezni covid-19.

Sama pomoč najšibkejšim pa jih redno obdaruje z najtežjimi, pa tudi najlepšimi občutki ter čustvi, kar jih premore človeška narava. Tako še Stefano Bardari: »Pregledujemo mnogo migrantov, ki na sebi nosijo vidne znake mučenja in zlorab, kar nas navdaja z žalostjo in nam pušča grenke sledove. Izpostavil pa bi tudi človeško toplino in moč solidarnosti. Več kot leto dni je z nami bil afganistanski zdravnik Ibrahim, ki je zaradi hudih groženj zbežal iz svoje domovine in se je sam, brez družine, znašel v Trstu. V Italiji njegove diplome niso priznali in nam je torej priskočil na pomoč kot jezikovni posrednik. Nikoli pa se nad tem ni pritoževal in je vseeno pomagal, kakor je le lahko. Rekel bi, da je to izreden primer dostojanstva kljub očitnemu pomanjkanju.«